Leto je naokoli

Res je, že kar eno leto je naokrog, odkar pišem svoj blog. Moram priznati, da sem kar vestna pri opisovanju svojih doživetij po tekaški preizkušnji ali vzponu na nov vrh. Odločila sem se, da naredim pregled vseh obiskanih vrhov v letošnjem letu, pretečenih kilometrov in udeležb na tekaških tekmovanjih.

No, pa začnimo s hribi:

Gradiška tura - ferata 793 m
Komna 1520 m
Dobrča (trikrat) 1634 m
Roblekov dom 1657 m
Stegovnik 1692 m
Bašeljski vrh 1744 m
Snežnik 1796 m
Vratca 1802 m
Konj 1803 m
Staničev vrh 1805 m
Cjajnik - ferata 1960 m
Košutica 1968 m
Debela peč 2014 m
Veliki vrh (Košuta) - spomladanski in zimski vzpon 2088 m
Ledinski vrh (dvakrat) 2108 m
Velika Baba - ferata 2127 m
Storžič 2132 m
Košutnikov turn 2133 m
Vrtača 2181 m
Kalški greben 2224 m
Stol (dvakrat) 2236 m
Krn 2244 m
Mala Mojstrovka - letni in zimski vzpon 2332 m
Ojstrica 2350 m
Velika Mojstrovka - zimski vzpon 2366 m
Planjava 2392 m
Špik 2472 m
Kredarica - letni in zimski vzpon 2515 m
Triglav 2864 m

Najbolj mi bodo ostali v spominu vzpon na Cjajnik, zimski vzpon na Kredarico in Veliko Mojstrovko.

Cjajnik

Kredarica

Velika Mojstrovka

Pa poglejmo koliko kilometrov sem pretekla, naj pa dodam, da meseca oktobra, novembra in decembra nisem odtekla niti kilometra zaradi poškodbe. Odtekla sem 1000 km in se udeležila naslednjih tekem: Teka trojk v Ljubljani, Županovega teka okoli Brda, Nočne 10-ke na Bledu, Teka štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, Teka Europa Donna, Fotrovega teka okoli Brda in Šenčurskega izziva, kjer sem se tudi poškodovala. Mi je pa žal, da se nisem mogla udeležiti Ljubljanskega maratona, bo pa drugo leto toliko slajše.

tekaški čeveljčki

Nočna 10-ka

Tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera

Želje za naslednje leto so, da se mi pozdravi poškodba, ker tek močno pogrešam in da osvojim še več dvatisočakov, kakšne ferate se pa tudi ne bom branila.

Zimski tečaj gorništva za zahtevne snežne ture

Zimski tečaj gorništva za zahtevne snežne ture je organiziralo PD Matica Ljubljana, vodil ga je planinski in gorski vodnik ter gorski reševalec Marko Jurič.
Prvi dan tečaja smo se zbrali v trgovini Iglu šport na Viču v Ljubljani. Marko nam je predstavil vso opremo, ki jo potrebujemo v gorah v snežnih razmerah.

Za tečaj smo potrebovali sledečo opremo: obutev in obleko za zimske razmere, zaščitna očala, zaščitno kremo, gamaše, cepin, dereze, pohodniške palice, plezalni pas, čelado, dve vponki z matico, vrv dolžine 2,5 m, plazno žolno, sondo in lopato. Ker nisem imela sonde, lopate, žolne, derez in cepina, mi je našteto opremo posodil Marko.

Drugi in tretji dan smo preživeli na Vršiču v Erjavčevi koči oziroma v njeni okolici.

Erjavčeva koča

Štartali smo v soboto zjutraj. Zaradi novozapadlega snega cesta ni bila splužena, zato so vsi vozniki na postajališču na Jesenicah kupili verige, da smo sploh lahko prišli do koče. V koči smo se najprej razvrstili po sobah, sledilo je kratko predavanje Marka o uporabi sonde, žolne in lopate. Žolne smo takoj preizkusili in to tako, da je drugi vodnik Dušan eno izmed žoln skril v sneg, drugi pa smo jo morali poiskati.

uporaba žolne

Potem je sledila uporaba sonde, da smo videli kakšen je občutek, ko zadaneš v kaj mehkega (nahrbtnik) ali kaj trdega (lopata).
Naučili smo se tudi uporabljati sondo v primeru iskanja zasutih v snegu.

uporaba sonde

Potem smo se odpravili proti prelazu Vršič, da nam je Marko ponazoril prerez snežne odeje in testiranje medsebojne povezanosti posameznih plasti snežne odeje z Norveško metodo.

prerez snežne odeje

Sledil je strm vzpon na Vršič vrh (1737 m) z uporabo cepina, kjer je močno pihalo, mislim da je bila temperatura med -15 do -20 °C. Desno roko sem imela čisto zmrznjeno, ker sem z njo držala cepin in ko sem ga zapičila v sneg, sem si zmočila rokavico, k mrazu pa je pripomogel še močan veter. Drugje na telesu nisem čutila nobenega mraza, za kar je zaslužno Craftovo "švic" perilo, ki zdrži temperature veliko pod ničlo. Z Vršiča vrha smo sestopili do Erjavčeve koče, še prej pa smo poskusili hoditi z derezami. Imela sem smolo, ker so mi bile dereze na eni nogi prevelike in so se mi stalno premikale. Preostalo mi ni nič drugega, kot da jih sezujem in sestopim brez njih.

V Erjavčevi koči smo imeli odlično večerjo, na izbiro smo imeli joto ali ričet, za posladek pa puding. Družbo so nam delali alpinisti iz alpinističnega odseka Radovljica, ki so imeli zaključek sezone s prikazom fotografij vzponov doma in v tujini. Lahko samo rečem, da so bile super slike in še boljši filmčki. Zaspati ni bilo tako enostavno, ker so alpinisti zastavili dolg in živahen žur, ampak vseeno noč ni bila tako zelo kratka. Budilka je zvonila ob pol sedmih, ampak ženske (4 smo bile od 13 članske ekipe) nismo prav hitro zapustile svojih toplih posteljic.

Čakal nas je zajtrk, potem pa priprava na turo.


S seboj smo vzeli vso opremo in se odpravili proti prelazu Vršič in naprej na Malo Mojstrovko.

Hodili smo po letni poti, vzpon pa smo začeli po melišču.

po melišču

pogled na prelaz Vršič

po grapi

Grebenec

opast

proti Mali Mojstrovki

Na vrh Male mojstrovke smo prilezli brez problemov, malo smo si oddahnili, se odžejali in se čudili fantastičnim razgledom na sosednje velikane.

na vrhu Male Mojstrovke

naš cilj - Velika Mojstrovka

Potem pa naprej proti Veliki Mojstrovki.

iz Male na Veliko Mojstrovko

Na predelu pod skalami, kjer so se naredile opasti in je bilo zavetje, smo si nadeli plezalni pas, čelado, dereze, vzeli cepin in se navezali.

uživancija turnih smučarjev

Vodnik Dušan je imel v navezi mene (seveda sem zasedla prvo mesto) in še dva kompanjona. In smo šli. Vodnik je naredil prve stopinje in jaz druge.

vodnik Dušan

spredaj - Mala Mojstrovka

Včasih se je malo udrlo, ampak je šlo naprej brez problemov, saj se s cepinom lepo potegneš gor.
Noro noro noro! Ne vem, kako naj še drugače opišem občutke, ki sem jih doživela, ko smo plezali proti Veliki Mojstrovki in potem tiste na vrhu. Juhuhuuu...

levo - Jalovec, desno - Mangart

levo - Špik, desno (najvišji vrh) - Škrlatica

na vrhu Velike Mojstrovke

ena skupinska

Pri sestopu smo hodili po celem snegu in se priključili poti našega vzpona.

Po melišču smo vadili ustavljanje s cepinom. Najprej smo se peljali po riti in ko smo dobili dovolj hitrosti, smo se vrgli na trebuh in se poskusili ustaviti. Super mi je šlo, sploh tisto dričanje po riti.
Za nekaj časa smo se ustavili še v Erjavčevi koči, da nam je Marko razdelil diplome in da smo se malo okrepčali.

Po dveh letnih tečajih je bil zimski tečaj nekaj posebnega. Uživala sem, ker je bilo veliko snega, super turca, fantastično vreme in čudoviti razgledi. Nepozabno...

Zima, zima bela...

...na Velikem vrhu (Košuta, 2088 m) se dela....

Napoved za današnji dan je bila zelo ugodna. Bilo naj bi jasno nad 1500 m, temperature pa dokaj nizke, okoli -10. Zjutraj, ko sem se zbudila in pogledala skozi okno, sem se začela smejati. Vremenska napoved se ni uresničila, ker je zunaj naletaval sneg. Juhuhuu...

Z Gorazdom sva se odpeljala do Bistrice pri Tržiču, kjer sva se dobila z Darjo in njenim štirinožnim prijateljem, potem pa naprej proti Podljubelju in do kmetije Matizovec. Malo pod kmetijo Matizovec smo imeli nekaj težav na cesti zaradi snega, ker je avto pred nami ustavil ter parkiral in nas tako zaustavil, da nismo mogli naprej. Nič drugega nam ni preostalo, da tudi sami tu parkiramo.
Do kmetije Matizovec smo hodili kakšnih 10 minut po cesti, potem pa se je pot nadaljevala po gozdu. Ko smo prišli iz gozda, smo po 10-15 minutah hoje prišli do koče na Kofcah.

pot proti Kofcam

koča na Kofcah

Tu smo se ustavili za par minut, potem pa sva z Gorazdom "šerpo" pot nadaljevala proti Velikemu vrhu, Darja in Nero pa sta se vrnila.

Pot do križa in naprej do razcepa za Veliki vrh in Kladivo je bila shojena od alpinistov, ki so se z derezami in cepini povzpeli po grebenu do Kofca gore. Potem pa so bile vidne sledi pohodnika pred nama.

vzpon proti grebenu

Malo preden sva prišla do grebena sva ga srečala in povedal nama je, da se je na 3/4 poti obrnil, ker je bilo zanj in za njegovega psa prenevarno hoditi po grebenu, ker je bil na nekaterih mestih močno pomrznjen sneg. Midva pa sva vseeno nadaljevala pot in prišla do predela, kjer so se stopinje nehale. Kljub slabi vidljivosti zaradi megle, sva šla naprej. Na Velikem vrhu sem bila že velikokrat, vendar te poti, ki vodi po grebenu, nisem poznala in je tudi nikoli nisem prehodila, zato mi je bilo vse novo. Nekaj časa sva hodila po grebenu in že sva bila na vrhu. Najprej nisva bila čisto prepričana ali sva že na vrhu, potem pa sta nama pohodnika, ki sta prisopihala za nama, potrdila, da pa je to res Veliki vrh. Bila sva navdušena, saj sva bila danes na vrhu prva hribolazca. Juhuhuu...

veselje na vrhu

Sneg od Kofc do Velikega vrha je bil na določenih mestih pomrznjen, spihan, tudi udiralo se je, večinoma pa je bil pršič. "Šerpa" mi je celo pot delal odlične stopinje, da sem lažje prilezla do vrha.

"šerpa"

Današnje razmere niso bile fenomenalne, predvidevam, da ni veliko takšnih, ki se v mrazu, snežnih padavinah, megli in snegu odpravijo na dvatisočaka. Derez nisva imela, ne upam pa trditi, da jih ne bi potrebovala, ker mislim, da bi nama prišle prav, vsaj lažje in bolj zanesljivo bi hodila, predvsem jaz. V naslednjem letu bodo dereze sigurno moja obvezna zimska oprema, pridruži pa se jim še cepin.

link: http://www.hribi.net/izlet/matizovec_veliki_vrh_kosuta_/11/74/167

Zimski vzpon na Kredarico

O zimskem vzponu na Kredarico sem razmišljala že kar nekaj časa in danes je bil fenomenalen dan za ta podvig. Nisva bila ravno zgodnja, s parkirišča v Krmi sva štartala ob pol desetih. Cesta do tja je bila normalno prevozna, malo naprej od Kovinarske koče je bil na cesti sneg, vendar so bile narejene kolesnice in ni bilo večjih težav.
Potem pa štart.

dolina Krma

Do Pastirskega stanu (tu je urejen bivak) na višini 1763 m je bilo prav luštno hoditi, pot je bila shojena, videle so se tudi sledi smuči.

bivak

Pri Pastirskem stanu sva se okrepčala s pijačo in energijo v obliki čokoladic, potem pa hitro naprej, ker se ni dobro ustavljati za dolgo časa, ker izgubiš zelo veliko energije pri ponovnem zagonu. Čez Kurice in do Konjskega prevala je bila pot shojena, naprej čez Kalvarijo je bilo pa potrebno gaziti.

pogled na Mali Draški vrh, Mrežce

To nalogo je opravil Gorazd, ker sem sama že čutila utrujenost, pa še gaziti ne bi mogla prav dolgo časa.


Treba je bilo prečiti del, ki je zgledal kar nevarno. Sama tega seveda nisem opazila, ker sem ves čas gledala pod noge in bolj malo opazovala okolico, ker je v zimskih razmerah potrebna še večja previdnost kot v kopnih razmerah. Nevarnosti za zdrs ni bilo veliko, zato pa se je toliko bolj vdiralo. Na določenih delih je bilo 1 meter snega, nekje okoli pol metra ali pa nič, ker ga je spihal veter.
Pred zadnjo strmino sem bila že močno utrujena in so se mi po glavi podile negativne misli. Ampak sem šla, počasi, previdno, premišljeno. Ves čas je pihal močan veter, kar je še oteževalo vzpon. A kaj je bilo lepšega kot zagledati Kredarico. Kar smejalo se mi je.

Glede na zahtevnost vzpona, se mi je zdel današnji podvig veliko težji kot tisti, ko sem šla avgusta po Tominškovi poti na Triglav. Sneg naredi svoje, poleg užitkov ti pobere ogromno energije. Na Kredarici je sledil kratek počitek in via nazaj v dolino.
Juhuuuu...kako noro je bilo hoditi po celem snegu, ker je najine sledi že prekril napihan sneg. Gorazd se zna orientirati, sama pa tudi slučajno nisem vedela, kam bi se obrnila in v katero smer bi nadaljevala pot. Ujela sem kar nekaj "zajčkov" in neizmerno uživala.

iz leve proti desni: Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Tosc

Dohiteli so naju 3 alpinisti, ki so se vračali z vrha Triglava, s Kredarice pa so odsmučali do Krme. Pravi norci so!

Ne smem pa pozabiti na razglede. Videl se je Stol, greben Košute, Kočna, Grintavec, Kalški Greben, Krvavec, Velika Baba, Begunjščica, Storžič, Mrežce, Lipanski vrh, Debela peč, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc, vrhovi okoli Bohinjskega jezera pa še drugi vrhovi, čigar imen še ne poznam in seveda morje.

Ker sva pozno štartala, naju je ob povratku pri Pastirskem stanu ujela tema.

Poleg norega vzpona sva imela še nočni pohod. Ali obstaja še kaj boljšega? Mislim da ne, edino še kakšen zahtevnejši zimski vzpon po opravljenem zimskem tečaju.

In še časovni podatki. Kredarico sva dosegla v 4 urah 50 minut, za povratek v Krmo pa sva porabila 2 uri in pol.

Link: http://www.hribi.net/izlet/dolina_krma_triglavski_dom_na_kredarici_/1/23/201