Gradiška tura

Ta teden je res spremenljivo vreme in se težko odločim, da bi šla na kakšno daljšo ali bolj zahtevno turo. Ker sem dobila zelo mamljivo vabilo na primorsko ferato, seveda nisem odlašala z odločitvijo. V četrtek sva se s kolegom odpeljala proti Primorski. Med potjo sva poklicala mojo sodelavko, ki je bila na poti na manjši hrib. V hipu si je premislila in že je sedela v avtu. Odpeljali smo se proti Ajdovščini in priznam, da sem bila prvič v tem koncu Slovenije. Odpravili smo se na Gradiško turo po Furlanovi plezalni poti (ferati) (link: http://www.hribi.net/izlet/gradisce__gradiska_tura_furlanova_pot/26/863/2017) . Sama sem imela feratno opremo, medtem ko sta sopotnika že zelo izkušena in obvladata ferate brez opreme. Meni je všeč, če sem varovana, sploh če je kakšen prepadni del. Pot je lepo speljana in vmes sem se večkrat morala kar ustaviti in se razgledati. Z vrha smo odšli po nemarkirani poti Čez Plaz. Dobila sem kar 3 žige, ki pa niso v Dnevniku s slovenske planinske poti.
Med potjo proti Plazu smo se sladkali z jagodami. Kar ni jih bilo konca. Srečali smo ogromno orjaških krešičev in smo morali paziti, da kakšnega ne pohodimo, sploh ker so zakonsko zavarovani.Svoje potepanje smo zaključili z obiskom sodelavke, ki okreva v Strunjanu. Tudi zaplavali smo.

Nadaljevalni tečaj gorništva

Pa sem ga dočakala. Nadaljevalni tečaj gorništva namreč.

V ponedeljek smo se dobili v trgovini Iglu sport v Ljubljani. Vodnik Jože nam je razkazal opremo za hojo po zelo zahtevnih poteh. Pogledali smo si planinske čevlje, razne vrvi, vponke, čelade, samovarovalne komplete in plezalne pasove. Seveda ni šlo brez praznenja denarnice. Plezalnega pasu in čelade mi ni bilo potrebno kupiti, ker imam tako prijazno sodelavko, da mi ju je posodila. Ne bi šlo pa brez pomoči njenega prijatelja, ki mi je posodil samovarovalni komplet in zgornji pas. Hvala Sabina in Iztok.
Tako sem zapravila denar za vrv, 2 gurtni, 2 vponki, kar tudi ni bilo poceni. Čez nekaj dni sem si kupila svojo čelado, ker jo je pametno imeti tudi na turah, kjer so krušljivi predeli. Glava je ena sama!
Mogoče lahko kot zanimivost omenim to, da če kupiš čelado ali/in samovarovalni komplet, pošlješ na zavarovalnico Tilia podatke o ceni, o članstvu v PD in transakcijski račun in dobiš povračilo v znesku 15 evrov, ker skušajo na tak način povečati varnost pri hoji v gore.
V torek smo se odpravili na Turnc pod Šmarno goro. Naučili smo se naslednje vozle: bičev, polbičev, podaljševalni, francoski, Prusikov, osmico, vpleteno izvedbo osmice, kravatni.

Na začetku mi je šlo dobro, potem pa mi kravatni vozel ni šel od rok, pa sem postala kar malce nervozna. Sem se pomirila, ko smo vadili na skali, kjer je bila napeta vrv. Imela sem tremo, ker se bojim višine. Ali naj raje rečem, sem se bala višine.

V petek smo se zbrali na parkirišču pri Iglu sportu in se razdelili v 3 avtomobile. Odpeljali smo se na italijansko stran, Glinščico.
Najprej smo poiskali bazni tabor in se takoj pripravili za popoldansko avanturo.

Poskusili smo lažjo in težjo ferato.

Spet je bila prisotna trema. Ampak mi je šlo. Potem je Jože napeljal vrv, ob kateri smo morali plezati. Bili smo seveda pripeti, vendar se vrvi nismo smeli držati. Delale so roke, noge, glava.
Do tabora smo prišli tako, da smo se spustili po vrvi. Navdušena sem bila, ko sem polna adrenalina stopila na trdna tla. Kar še enkrat bi šla.

Danes pa je bila na urniku tura na Staničev vrh. Dobili smo se v Kamniku. Parkirali smo pri Jermanci in se peš odpravili po poti proti Kamniškemu sedlu.

parkirišče na Jermanci

Ko se je pot odcepila levo proti sedlu, smo mi zavili desno, kjer leži hlod z napisom: POT NE VODI NA KAMNIŠKO SEDLO.

Pot se je strmo vzpenjala in težko je bilo hoditi zaradi nahrbtnika polnega hrane, pijače, plezalne opreme in težkih nog, ki so bile posledica sobotne ture na Storžič. Prečili smo plaz snega in prsti.

slap in spodaj plaz

Ko smo prišli do potoka, smo imeli kratek postanek za prigrizek in čas, da smo se pripravili za plezanje. Jože je trikrat napel vrv, ki nas je varovala pri plezanju. Zelo smo morali paziti na padajoče kamenje.

Na vrhu pa fantastični razgledi na Planjavo, Brano, Zeleniške špice, Rzenik, Konj, Kalško goro, Kalški greben, Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu.

Kamniški dedec

Brana

Planjava

Staničev vrh

Vrnili smo se po isti poti.

Me je pa Jože za nekaj časa postavil na vodilno mesto, a vodenja nisem tako dobro opravila kot sem sprva pričakovala. Nisem videla razpotja, zato sem šla po napačni poti, a ne za dolgo. Sem pa izgubila vodilno mesto.

Ob povratku smo se ustavili v Kamniški Bistrici, kjer smo se osvežili s pivom. Seveda niso manjkale diplome.

Spet krasen zaključek napornega tedna, vendar ne zaradi tečaja, ker me je le-ta napolnil z energijo. Jože in Andreja sta res super vodnika, ki hribolazenje popestrita z različnimi gorniškimi zgodbicami.

Vsakomur, ki rad hodi v gore in si želi pridobiti še več izkušenj, priporočam tečaj, začetni in nadaljevalni.
Moj naslednji tečaj bo zimski. Tega ne bom komaj čakala, ker želim neizmerno uživati v spomladanskih in skorajda že poletnih lazenjih po slovenskih gorah. Juhuuuu....

Storžič 2132 m

Danes je bil čudovit dan. Z dvema kompanjonoma smo se odpravili proti Storžiču. Na turo sem se pripravila tako kot vedno, kar pomeni, da sem na internetni strani hribi. net pogledala, po kateri poti bomo šli na vrh. Izbrala sem pot mimo Kališča iz vasi Laško (http://www.hribi.net/izlet/lasko_storzic_cez_kalisce/3/85/993). Sama sem bila voznik, Mare in Jaka pa naj bi bila navigatorja. Vendar se jima naloga ni ravno posrečila, ker smo že na začetku malce zašli s ceste na kolovoz. Trpel je pa seveda moj twingo. Po 25 minutah hoje smo prišli do tistega mesta, kjer naj bi na samem začetku štartali. Pot je potekala po gozdu in se ves čas po malem vzpenjala. Mare nama je pobegnil naprej, tako da smo se dobili kar na Kališču.
Z Jakom sva do Kališča hodila 1 uro 12 minut, medtem ko je bil Mare za 15 minut hitrejši. Ni kaj, ima kondicijo. Sledila je kratka malica in že smo hiteli proti vrhu. Nekajkrat je bilo potrebno iti po vseh štirih, kar pa nikomur ni delalo težav. Kar previdno je bilo potrebno hoditi po skalah, kajti prejšnjo noč je močno deževalo in so bile malo mokre. Mare je spet pobegnil, kmalu pa sem tudi jaz zapustila Jaka in prišla na vrh v času 1 ure in 8 minut. Ves čas nas je spremljala megla. 20 metrov pod vrhom pa se je razjasnilo in bilo je krasno. Res da ni bilo razgleda, ampak zaradi tega nismo nič manj uživali. Za kratek čas nas je pozdravil Stegovnik in na drugi strani Kočna.

pogled proti Tolstemu vrhu in Kriški gori

Sledil je počitek, fotografiranje, vpisovanje v knjižico in povratek nazaj.
Že vsi sestradani smo komaj čakali, da pridemo do Kališča, kjer bi se napolnili z energijo, a smo bili razočarani. Hrane ni bilo več in še hitreje smo odhiteli v dolino na kosilo.
Ob koncu naše poti so se meglice razšle in Storžič se je pokazal v vsej svoji veličini.