Storžič 2132 m

Danes je bil čudovit dan. Z dvema kompanjonoma smo se odpravili proti Storžiču. Na turo sem se pripravila tako kot vedno, kar pomeni, da sem na internetni strani hribi. net pogledala, po kateri poti bomo šli na vrh. Izbrala sem pot mimo Kališča iz vasi Laško (http://www.hribi.net/izlet/lasko_storzic_cez_kalisce/3/85/993). Sama sem bila voznik, Mare in Jaka pa naj bi bila navigatorja. Vendar se jima naloga ni ravno posrečila, ker smo že na začetku malce zašli s ceste na kolovoz. Trpel je pa seveda moj twingo. Po 25 minutah hoje smo prišli do tistega mesta, kjer naj bi na samem začetku štartali. Pot je potekala po gozdu in se ves čas po malem vzpenjala. Mare nama je pobegnil naprej, tako da smo se dobili kar na Kališču.
Z Jakom sva do Kališča hodila 1 uro 12 minut, medtem ko je bil Mare za 15 minut hitrejši. Ni kaj, ima kondicijo. Sledila je kratka malica in že smo hiteli proti vrhu. Nekajkrat je bilo potrebno iti po vseh štirih, kar pa nikomur ni delalo težav. Kar previdno je bilo potrebno hoditi po skalah, kajti prejšnjo noč je močno deževalo in so bile malo mokre. Mare je spet pobegnil, kmalu pa sem tudi jaz zapustila Jaka in prišla na vrh v času 1 ure in 8 minut. Ves čas nas je spremljala megla. 20 metrov pod vrhom pa se je razjasnilo in bilo je krasno. Res da ni bilo razgleda, ampak zaradi tega nismo nič manj uživali. Za kratek čas nas je pozdravil Stegovnik in na drugi strani Kočna.

pogled proti Tolstemu vrhu in Kriški gori

Sledil je počitek, fotografiranje, vpisovanje v knjižico in povratek nazaj.
Že vsi sestradani smo komaj čakali, da pridemo do Kališča, kjer bi se napolnili z energijo, a smo bili razočarani. Hrane ni bilo več in še hitreje smo odhiteli v dolino na kosilo.
Ob koncu naše poti so se meglice razšle in Storžič se je pokazal v vsej svoji veličini.