Nadaljevalni tečaj gorništva

Pa sem ga dočakala. Nadaljevalni tečaj gorništva namreč.

V ponedeljek smo se dobili v trgovini Iglu sport v Ljubljani. Vodnik Jože nam je razkazal opremo za hojo po zelo zahtevnih poteh. Pogledali smo si planinske čevlje, razne vrvi, vponke, čelade, samovarovalne komplete in plezalne pasove. Seveda ni šlo brez praznenja denarnice. Plezalnega pasu in čelade mi ni bilo potrebno kupiti, ker imam tako prijazno sodelavko, da mi ju je posodila. Ne bi šlo pa brez pomoči njenega prijatelja, ki mi je posodil samovarovalni komplet in zgornji pas. Hvala Sabina in Iztok.
Tako sem zapravila denar za vrv, 2 gurtni, 2 vponki, kar tudi ni bilo poceni. Čez nekaj dni sem si kupila svojo čelado, ker jo je pametno imeti tudi na turah, kjer so krušljivi predeli. Glava je ena sama!
Mogoče lahko kot zanimivost omenim to, da če kupiš čelado ali/in samovarovalni komplet, pošlješ na zavarovalnico Tilia podatke o ceni, o članstvu v PD in transakcijski račun in dobiš povračilo v znesku 15 evrov, ker skušajo na tak način povečati varnost pri hoji v gore.
V torek smo se odpravili na Turnc pod Šmarno goro. Naučili smo se naslednje vozle: bičev, polbičev, podaljševalni, francoski, Prusikov, osmico, vpleteno izvedbo osmice, kravatni.

Na začetku mi je šlo dobro, potem pa mi kravatni vozel ni šel od rok, pa sem postala kar malce nervozna. Sem se pomirila, ko smo vadili na skali, kjer je bila napeta vrv. Imela sem tremo, ker se bojim višine. Ali naj raje rečem, sem se bala višine.

V petek smo se zbrali na parkirišču pri Iglu sportu in se razdelili v 3 avtomobile. Odpeljali smo se na italijansko stran, Glinščico.
Najprej smo poiskali bazni tabor in se takoj pripravili za popoldansko avanturo.

Poskusili smo lažjo in težjo ferato.

Spet je bila prisotna trema. Ampak mi je šlo. Potem je Jože napeljal vrv, ob kateri smo morali plezati. Bili smo seveda pripeti, vendar se vrvi nismo smeli držati. Delale so roke, noge, glava.
Do tabora smo prišli tako, da smo se spustili po vrvi. Navdušena sem bila, ko sem polna adrenalina stopila na trdna tla. Kar še enkrat bi šla.

Danes pa je bila na urniku tura na Staničev vrh. Dobili smo se v Kamniku. Parkirali smo pri Jermanci in se peš odpravili po poti proti Kamniškemu sedlu.

parkirišče na Jermanci

Ko se je pot odcepila levo proti sedlu, smo mi zavili desno, kjer leži hlod z napisom: POT NE VODI NA KAMNIŠKO SEDLO.

Pot se je strmo vzpenjala in težko je bilo hoditi zaradi nahrbtnika polnega hrane, pijače, plezalne opreme in težkih nog, ki so bile posledica sobotne ture na Storžič. Prečili smo plaz snega in prsti.

slap in spodaj plaz

Ko smo prišli do potoka, smo imeli kratek postanek za prigrizek in čas, da smo se pripravili za plezanje. Jože je trikrat napel vrv, ki nas je varovala pri plezanju. Zelo smo morali paziti na padajoče kamenje.

Na vrhu pa fantastični razgledi na Planjavo, Brano, Zeleniške špice, Rzenik, Konj, Kalško goro, Kalški greben, Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu.

Kamniški dedec

Brana

Planjava

Staničev vrh

Vrnili smo se po isti poti.

Me je pa Jože za nekaj časa postavil na vodilno mesto, a vodenja nisem tako dobro opravila kot sem sprva pričakovala. Nisem videla razpotja, zato sem šla po napačni poti, a ne za dolgo. Sem pa izgubila vodilno mesto.

Ob povratku smo se ustavili v Kamniški Bistrici, kjer smo se osvežili s pivom. Seveda niso manjkale diplome.

Spet krasen zaključek napornega tedna, vendar ne zaradi tečaja, ker me je le-ta napolnil z energijo. Jože in Andreja sta res super vodnika, ki hribolazenje popestrita z različnimi gorniškimi zgodbicami.

Vsakomur, ki rad hodi v gore in si želi pridobiti še več izkušenj, priporočam tečaj, začetni in nadaljevalni.
Moj naslednji tečaj bo zimski. Tega ne bom komaj čakala, ker želim neizmerno uživati v spomladanskih in skorajda že poletnih lazenjih po slovenskih gorah. Juhuuuu....