Zimski tečaj gorništva za zahtevne snežne ture

Zimski tečaj gorništva za zahtevne snežne ture je organiziralo PD Matica Ljubljana, vodil ga je planinski in gorski vodnik ter gorski reševalec Marko Jurič.
Prvi dan tečaja smo se zbrali v trgovini Iglu šport na Viču v Ljubljani. Marko nam je predstavil vso opremo, ki jo potrebujemo v gorah v snežnih razmerah.

Za tečaj smo potrebovali sledečo opremo: obutev in obleko za zimske razmere, zaščitna očala, zaščitno kremo, gamaše, cepin, dereze, pohodniške palice, plezalni pas, čelado, dve vponki z matico, vrv dolžine 2,5 m, plazno žolno, sondo in lopato. Ker nisem imela sonde, lopate, žolne, derez in cepina, mi je našteto opremo posodil Marko.

Drugi in tretji dan smo preživeli na Vršiču v Erjavčevi koči oziroma v njeni okolici.

Erjavčeva koča

Štartali smo v soboto zjutraj. Zaradi novozapadlega snega cesta ni bila splužena, zato so vsi vozniki na postajališču na Jesenicah kupili verige, da smo sploh lahko prišli do koče. V koči smo se najprej razvrstili po sobah, sledilo je kratko predavanje Marka o uporabi sonde, žolne in lopate. Žolne smo takoj preizkusili in to tako, da je drugi vodnik Dušan eno izmed žoln skril v sneg, drugi pa smo jo morali poiskati.

uporaba žolne

Potem je sledila uporaba sonde, da smo videli kakšen je občutek, ko zadaneš v kaj mehkega (nahrbtnik) ali kaj trdega (lopata).
Naučili smo se tudi uporabljati sondo v primeru iskanja zasutih v snegu.

uporaba sonde

Potem smo se odpravili proti prelazu Vršič, da nam je Marko ponazoril prerez snežne odeje in testiranje medsebojne povezanosti posameznih plasti snežne odeje z Norveško metodo.

prerez snežne odeje

Sledil je strm vzpon na Vršič vrh (1737 m) z uporabo cepina, kjer je močno pihalo, mislim da je bila temperatura med -15 do -20 °C. Desno roko sem imela čisto zmrznjeno, ker sem z njo držala cepin in ko sem ga zapičila v sneg, sem si zmočila rokavico, k mrazu pa je pripomogel še močan veter. Drugje na telesu nisem čutila nobenega mraza, za kar je zaslužno Craftovo "švic" perilo, ki zdrži temperature veliko pod ničlo. Z Vršiča vrha smo sestopili do Erjavčeve koče, še prej pa smo poskusili hoditi z derezami. Imela sem smolo, ker so mi bile dereze na eni nogi prevelike in so se mi stalno premikale. Preostalo mi ni nič drugega, kot da jih sezujem in sestopim brez njih.

V Erjavčevi koči smo imeli odlično večerjo, na izbiro smo imeli joto ali ričet, za posladek pa puding. Družbo so nam delali alpinisti iz alpinističnega odseka Radovljica, ki so imeli zaključek sezone s prikazom fotografij vzponov doma in v tujini. Lahko samo rečem, da so bile super slike in še boljši filmčki. Zaspati ni bilo tako enostavno, ker so alpinisti zastavili dolg in živahen žur, ampak vseeno noč ni bila tako zelo kratka. Budilka je zvonila ob pol sedmih, ampak ženske (4 smo bile od 13 članske ekipe) nismo prav hitro zapustile svojih toplih posteljic.

Čakal nas je zajtrk, potem pa priprava na turo.


S seboj smo vzeli vso opremo in se odpravili proti prelazu Vršič in naprej na Malo Mojstrovko.

Hodili smo po letni poti, vzpon pa smo začeli po melišču.

po melišču

pogled na prelaz Vršič

po grapi

Grebenec

opast

proti Mali Mojstrovki

Na vrh Male mojstrovke smo prilezli brez problemov, malo smo si oddahnili, se odžejali in se čudili fantastičnim razgledom na sosednje velikane.

na vrhu Male Mojstrovke

naš cilj - Velika Mojstrovka

Potem pa naprej proti Veliki Mojstrovki.

iz Male na Veliko Mojstrovko

Na predelu pod skalami, kjer so se naredile opasti in je bilo zavetje, smo si nadeli plezalni pas, čelado, dereze, vzeli cepin in se navezali.

uživancija turnih smučarjev

Vodnik Dušan je imel v navezi mene (seveda sem zasedla prvo mesto) in še dva kompanjona. In smo šli. Vodnik je naredil prve stopinje in jaz druge.

vodnik Dušan

spredaj - Mala Mojstrovka

Včasih se je malo udrlo, ampak je šlo naprej brez problemov, saj se s cepinom lepo potegneš gor.
Noro noro noro! Ne vem, kako naj še drugače opišem občutke, ki sem jih doživela, ko smo plezali proti Veliki Mojstrovki in potem tiste na vrhu. Juhuhuuu...

levo - Jalovec, desno - Mangart

levo - Špik, desno (najvišji vrh) - Škrlatica

na vrhu Velike Mojstrovke

ena skupinska

Pri sestopu smo hodili po celem snegu in se priključili poti našega vzpona.

Po melišču smo vadili ustavljanje s cepinom. Najprej smo se peljali po riti in ko smo dobili dovolj hitrosti, smo se vrgli na trebuh in se poskusili ustaviti. Super mi je šlo, sploh tisto dričanje po riti.
Za nekaj časa smo se ustavili še v Erjavčevi koči, da nam je Marko razdelil diplome in da smo se malo okrepčali.

Po dveh letnih tečajih je bil zimski tečaj nekaj posebnega. Uživala sem, ker je bilo veliko snega, super turca, fantastično vreme in čudoviti razgledi. Nepozabno...