Pokljuka, od kod lepote tvoje?

Prvomajski prazniki so bili kot nalašč za pohajkovanje po naši prelepi Pokljuški planoti. Pokljuko sem obiskala že velikokrat, tudi s kolesom, tokrat pa je bil njen obisk veliko zanimivejši in poln pestrih aktivnosti.
S savinjsko klapo smo se utaborili v koči blizu Šport hotela Pokljuka, kjer smo imeli na razpolago eno veliko razkošje. Po dolgi dolgi vožnji smo bili pripravljeni edino za plezarijo, zato smo jo mahnili do Bohinja, natančneje proti hotelu Bellevue, kjer je plezališče (http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=574).

Možati del skupine je napeljal vrvi, nežnejši spol pa je poizkusil, če je adrenalin močnejši od strahu pred višino. Seveda, kaj pa drugega, odlično smo se odrezale kljub temu, da na nogicah nismo imele plezalk, ampak čisto navadne treking čevlje.

V soboto pa nas je jutranja budnica spravila pokonci že ob 5ih. Ena dva tri in že smo bili na poti proti Velikemu Draškemu vrhu, z nahrbtnikom polnim zimske opreme in tudi hribovske malice.

Prav prijetna pot nas je vodila skozi gozdove, kaj kmalu pa se je gozdna meja končala in pričelo se je ozemlje ruševja pokritega s snegom.

desni vrh: Veliki Draški vrh 2243 m

Nič kaj dosti se nam ni udiralo, še najbolje smo se imeli tisti bolj zadaj, saj je bila pot super shojena. Na vsake toliko časa smo se strmo vzpenjali in zaradi vročine nam je teklo skorajda v potokih.

Tosc 2275 m

Klepetanje se je ustavilo in nekateri bolj drugi manj zadihani smo prilezli na Veliki Draški vrh. Ekipa alpinistične šole je mislila, da je prispela na Himalajo, zato se je temu primerno tudi postavljala s čisto pravo slovensko zastavo.

levo Mali Draški vrh, desno Viševnik

Triglav

Čas, ki smo ga potrebovali za dosego našega cilja, je bil 2 uri in pol. Sestop je bil malce hitrejši, vendar še bolj vroč kot vzpon, zato smo komaj čakali, da se ohladimo s pivcem.

Po obilnem kosilu in neverjetnih sladicah smo odpeketali proti Bohinju na sladoled. Spet nas je prevzela želja po plezanju, pa smo se sprehodili do plezališča Pod Skalco. Lucija je imela super idejo, da povprašamo, če imajo naprodaj kakšne rabljene plezalke. In zgodilo se je! Končno sem si kupila plezalke, a nisem bila edina, kar 4 novi plezalci bomo od sedaj naprej kljubovali najhujšim smerem. Nove, vendar rabljene plezalke so se odrezale več kot odlično in upam, da jih čakajo prijetni trenutki.

V nedeljo pa se je Savinjska naveza s ščepcem Gorenjske napotila na Viševnik. Vreme je bilo oblačno, vendar nam vročina vseeno ni dala miru. Ker smo vsi polni energije in hribovskega zanosa, smo na vrh dospeli malo več kot v eni uri. Super je bilo, sploh dričanje ali raje rečem smučanje po južnem snegu.

Pokljuka me vedno navduši in verjamem, da je navdušila tudi Savinjčane pa Velenjčane oziroma vse prisotne na trodnevnem taborjenju med lepotami alpske planote.