Najprej sem imela eno neprespano noč zaradi nakupa kart, sedaj bom imela kar nekaj neprespanih noči, ker bom obujala magnificient občutke s koncerta.
Odhod avtobusa iz Dolgega mostu je bil predviden ob 11.00, štartali smo s 30 minutno zamudo.
Vmes smo imeli postanek za malico, potem pa hitro naprej do Zagreba. Tam so nas čakali tramvaji, ki so nam nudili savno kar zastonj. Hitro v vrsto za vstop in ob 16.30 smo bile že pred odrom.
Zanimalo nas je mesto v Inner circle, zato sem pri vstopu vprašala, kako lahko pridemo v IC. Povedali so nam, da bi morale iti do enega boxa in tam povprašati, ampak ta box ali karkoli že je, je bil zunaj, me smo bile pa že noter. In ko si enkrat noter, ne moreš ven. Malce razočarane smo šle zapravljati denar za nove majčke. Nič ne bi bilo čudno, če ne bi 3 kupile enakih majic. Super, ni kaj.
Svoj prostor smo našle pred odrom, vendar nam IC ni dal miru, zato sem stopila do varnostnika in ga vprašala, kako pridem v IC. Pogledal je karto in rekel, da lahko gremo noter. Mislila sem, da narobe slišim. Hitro sem šla po ostala dekleta in že smo šibale v notranji krog. Kakšno navdušenje, nismo mogle verjeti, da se nam to dogaja. Juhuhuuuu....
Štiri ure in pol smo čakale na nastop U2, še prej sta nas zabavali skupini The Hours in Snow Patrol.
Ne vem, kaj naj rečem. To je bil moj tretji koncert skupine U2 in še nikoli nisem bila tako blizu. Ko je Bono stopil na našo stran, sem ga kar nekaj časa gledala in sploh nisem verjela, da vidim prav.
Odigrali so kar nekaj novih komadov in stare uspešnice. Seveda ni manjkal One, ki mi je najboljši komad. Med novimi pesmimi pa je fantastična Magnificient, kar kurjo polt dobim.
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa......na U2 sem bila...juhuhuuuuu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar