nedelja, 6. december 2009

Zimski vzpon na Kredarico

O zimskem vzponu na Kredarico sem razmišljala že kar nekaj časa in danes je bil fenomenalen dan za ta podvig. Nisva bila ravno zgodnja, s parkirišča v Krmi sva štartala ob pol desetih. Cesta do tja je bila normalno prevozna, malo naprej od Kovinarske koče je bil na cesti sneg, vendar so bile narejene kolesnice in ni bilo večjih težav.
Potem pa štart.

dolina Krma

Do Pastirskega stanu (tu je urejen bivak) na višini 1763 m je bilo prav luštno hoditi, pot je bila shojena, videle so se tudi sledi smuči.

bivak

Pri Pastirskem stanu sva se okrepčala s pijačo in energijo v obliki čokoladic, potem pa hitro naprej, ker se ni dobro ustavljati za dolgo časa, ker izgubiš zelo veliko energije pri ponovnem zagonu. Čez Kurice in do Konjskega prevala je bila pot shojena, naprej čez Kalvarijo je bilo pa potrebno gaziti.

pogled na Mali Draški vrh, Mrežce

To nalogo je opravil Gorazd, ker sem sama že čutila utrujenost, pa še gaziti ne bi mogla prav dolgo časa.


Treba je bilo prečiti del, ki je zgledal kar nevarno. Sama tega seveda nisem opazila, ker sem ves čas gledala pod noge in bolj malo opazovala okolico, ker je v zimskih razmerah potrebna še večja previdnost kot v kopnih razmerah. Nevarnosti za zdrs ni bilo veliko, zato pa se je toliko bolj vdiralo. Na določenih delih je bilo 1 meter snega, nekje okoli pol metra ali pa nič, ker ga je spihal veter.
Pred zadnjo strmino sem bila že močno utrujena in so se mi po glavi podile negativne misli. Ampak sem šla, počasi, previdno, premišljeno. Ves čas je pihal močan veter, kar je še oteževalo vzpon. A kaj je bilo lepšega kot zagledati Kredarico. Kar smejalo se mi je.

Glede na zahtevnost vzpona, se mi je zdel današnji podvig veliko težji kot tisti, ko sem šla avgusta po Tominškovi poti na Triglav. Sneg naredi svoje, poleg užitkov ti pobere ogromno energije. Na Kredarici je sledil kratek počitek in via nazaj v dolino.
Juhuuuu...kako noro je bilo hoditi po celem snegu, ker je najine sledi že prekril napihan sneg. Gorazd se zna orientirati, sama pa tudi slučajno nisem vedela, kam bi se obrnila in v katero smer bi nadaljevala pot. Ujela sem kar nekaj "zajčkov" in neizmerno uživala.

iz leve proti desni: Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Tosc

Dohiteli so naju 3 alpinisti, ki so se vračali z vrha Triglava, s Kredarice pa so odsmučali do Krme. Pravi norci so!

Ne smem pa pozabiti na razglede. Videl se je Stol, greben Košute, Kočna, Grintavec, Kalški Greben, Krvavec, Velika Baba, Begunjščica, Storžič, Mrežce, Lipanski vrh, Debela peč, Mali in Veliki Draški vrh, Tosc, vrhovi okoli Bohinjskega jezera pa še drugi vrhovi, čigar imen še ne poznam in seveda morje.

Ker sva pozno štartala, naju je ob povratku pri Pastirskem stanu ujela tema.

Poleg norega vzpona sva imela še nočni pohod. Ali obstaja še kaj boljšega? Mislim da ne, edino še kakšen zahtevnejši zimski vzpon po opravljenem zimskem tečaju.

In še časovni podatki. Kredarico sva dosegla v 4 urah 50 minut, za povratek v Krmo pa sva porabila 2 uri in pol.

Link: http://www.hribi.net/izlet/dolina_krma_triglavski_dom_na_kredarici_/1/23/201

2 komentarja:

  1. Živjo! Res dober krtek opis. Zanima me pa še, kdaj je nojbolj primiren vzpon na Kredarico? Hvala
    Stane (Trebnje) Lp.

    OdgovoriIzbriši
  2. Živjo, hvala:-)

    Težko rečem, kdaj je najbolj primerno iti na Kredarico, ker je vse odvisno od vremenskih razmer, snežne odeje in nevarnosti plazov, predvsem pa od izkušenosti pohodnika. Kaj več lahko izveš na strani hribi.net, kjer so zapisi trenutnih razmer v hribih, ne le za Kredarico, ampak tudi za vse ostale vrhove. Lahko pa pokličeš tudi vremenoslovca na Kredarico, ki da kakšno koristno informacijo.

    Lp

    OdgovoriIzbriši