Pokljuka, od kod lepote tvoje?

Prvomajski prazniki so bili kot nalašč za pohajkovanje po naši prelepi Pokljuški planoti. Pokljuko sem obiskala že velikokrat, tudi s kolesom, tokrat pa je bil njen obisk veliko zanimivejši in poln pestrih aktivnosti.
S savinjsko klapo smo se utaborili v koči blizu Šport hotela Pokljuka, kjer smo imeli na razpolago eno veliko razkošje. Po dolgi dolgi vožnji smo bili pripravljeni edino za plezarijo, zato smo jo mahnili do Bohinja, natančneje proti hotelu Bellevue, kjer je plezališče (http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=574).

Možati del skupine je napeljal vrvi, nežnejši spol pa je poizkusil, če je adrenalin močnejši od strahu pred višino. Seveda, kaj pa drugega, odlično smo se odrezale kljub temu, da na nogicah nismo imele plezalk, ampak čisto navadne treking čevlje.

V soboto pa nas je jutranja budnica spravila pokonci že ob 5ih. Ena dva tri in že smo bili na poti proti Velikemu Draškemu vrhu, z nahrbtnikom polnim zimske opreme in tudi hribovske malice.

Prav prijetna pot nas je vodila skozi gozdove, kaj kmalu pa se je gozdna meja končala in pričelo se je ozemlje ruševja pokritega s snegom.

desni vrh: Veliki Draški vrh 2243 m

Nič kaj dosti se nam ni udiralo, še najbolje smo se imeli tisti bolj zadaj, saj je bila pot super shojena. Na vsake toliko časa smo se strmo vzpenjali in zaradi vročine nam je teklo skorajda v potokih.

Tosc 2275 m

Klepetanje se je ustavilo in nekateri bolj drugi manj zadihani smo prilezli na Veliki Draški vrh. Ekipa alpinistične šole je mislila, da je prispela na Himalajo, zato se je temu primerno tudi postavljala s čisto pravo slovensko zastavo.

levo Mali Draški vrh, desno Viševnik

Triglav

Čas, ki smo ga potrebovali za dosego našega cilja, je bil 2 uri in pol. Sestop je bil malce hitrejši, vendar še bolj vroč kot vzpon, zato smo komaj čakali, da se ohladimo s pivcem.

Po obilnem kosilu in neverjetnih sladicah smo odpeketali proti Bohinju na sladoled. Spet nas je prevzela želja po plezanju, pa smo se sprehodili do plezališča Pod Skalco. Lucija je imela super idejo, da povprašamo, če imajo naprodaj kakšne rabljene plezalke. In zgodilo se je! Končno sem si kupila plezalke, a nisem bila edina, kar 4 novi plezalci bomo od sedaj naprej kljubovali najhujšim smerem. Nove, vendar rabljene plezalke so se odrezale več kot odlično in upam, da jih čakajo prijetni trenutki.

V nedeljo pa se je Savinjska naveza s ščepcem Gorenjske napotila na Viševnik. Vreme je bilo oblačno, vendar nam vročina vseeno ni dala miru. Ker smo vsi polni energije in hribovskega zanosa, smo na vrh dospeli malo več kot v eni uri. Super je bilo, sploh dričanje ali raje rečem smučanje po južnem snegu.

Pokljuka me vedno navduši in verjamem, da je navdušila tudi Savinjčane pa Velenjčane oziroma vse prisotne na trodnevnem taborjenju med lepotami alpske planote.

Po Šentanskem plazu na Begunjščico

Končno je napočil dan, da sem se skupaj z vodnikom in še 12 gorniki v soboto odpravila Begunjščici naproti. Prvič naj bi šli na Begunjščico že mesec dni nazaj, pa so nas zaustavile neugodne vremenske razmere, predvsem velika nevarnost plazov.

V soboto je bila nevarnost plazov 3. stopnje, vreme pa oblačno s sunki vetra do 60 km/h.

Ob pol osmih smo bili že vsi zbrani na parkirišču na Ljubelju.

Vzpenjati smo se začeli ob smučišču Zelenica in naprej po dostavni poti, kjer je na začetku stala tabla "nevarnost plazov". Na tej poti je nekaj časa nazaj plaz zasul bordarja, ravno takrat sem bila tudi sama gor in potemtakem imela veliko srečo.

po dostavni poti

Pred vzponom po Šentanskem plazu smo si nadeli čelado in dereze, v roke vzeli cepin, žolna pa je bila že v pripravljenosti. In smo šli, eden za drugim v koloni, ves čas pa so nas prehitevali turni smučarji, katerih je bilo kar precej.

Šentanski plaz

Sneg je bil ravno prav trd, da se ni močno udiralo. Nekaj stopinj je bilo že narejenih, večino dela pa je opravil vodnik Jože. Vzpenjali smo se navpično navzgor, paziti smo morali, da smo vedno stopili v stopinjo pred seboj, ker če stopiš med stopinjama, se že poveča nevarnost plazu.

Zelenica

Večkrat so bili močni sunki vetra, zato je bilo potrebno zapičiti cepin v sneg in se skloniti, da nas sunki niso podrli na tla. Niso manjkale cokle na derezah, ki smo se jih znebili s pomočjo cepina.


Na vrh Begunjščice smo prišli po 3 urah hoje, vidljivost je bila kakšne 3 metre. Imeli smo malo časa za okrepčilo, potem je sledil povratek.

na vrhu Begunjščice

Sestop ni bil nič manj zahteven kot vzpon, še bolj si moral paziti na zdrs. Ker temperature niso bile več nizke, sneg ni zdržal naše teže in se je udiralo do kolen. Na površini je bil sneg kložast, spodaj pa čisto nič sprejet.

"cokle"

Super zahtevna tura, manjkal je edino sonček in razgledi z vrha.

link: http://www.hribi.net/izlet/ljubelj_begunjscica_cez_sentanski_plaz_snezni_pristop/11/52/37

V dolini Radovne

V dolino Radovne sem "zašla" na povabilo "Savinjčanov", natančneje v nekdanjo kmetijo "Pr Guharju", s katero upravlja Triglavski narodni park in jo je možno najeti. Hiša ima veliko dnevno sobo z enim pomožnim ležiščem, tri spalnice z dvema ležiščema in eno s tremi ležišči, skupaj deset ležišč; kuhinjo, kopalnico, WC; tekočo vodo, elektriko in centralno ogrevanje ter peč.

"Pr Guharju"

Svojo zgodnjo prisotnost sem najavila v nedeljo, a nam ni uspelo zgodaj štartati, ker so bili nekateri malce utrujeni od družabnih igric. Dogovarjali smo se, kam bi šli in ker sem Gorenjka, naj bi dala kakšen primeren predlog, upoštevajoča razmere v tistih dneh (novozapadli sneg).
Odpravili smo se proti Pokljuki, natančneje na Debelo peč. Parkirali naj bi pri spomeniku pri Rupah in se potem odpravili do Blejske koče, vendar je bila cesta zasnežena in smo parkirali že mnogo prej.

Štartali smo pri planini Javornik in se nekateri s turnimi smučmi, drugi s krpljami in tretji peš odpravili užitkom naproti. Pot je bila shojena, srečali smo kar veliko pohodnikov pa tudi turnih smučarjev. Ko smo prišli do koče je bilo videti, da pot do Debele peči ni shojena. Pozanimali smo se pri oskrbniku, ki je dejal, da je bolje, če gremo na Mrežce. Že takoj na začetku se je udiralo do kolen in več. Enkrat se mi je tako udrlo, da sem sama sebi skoraj naredila skrivališče, ogromno luknjo. Tisti, ki smo bili peš, smo obrnili, tisti s turnimi in krpljami pa so nadaljevali pot do vrha Mrežc.

obrnili smo nazaj do Blejske koče

povratek do avtomobilov

V ponedeljek, na slovenski kulturni praznik, pa smo si zadali cilj-Dovška Baba (1891 m). To je bila ideja turnih smučarjev, ki so se večer prej pozanimali o tamkajšnjih razmerah. Največji problem smo bili pešaki, ker se ni vedelo, ali bomo lahko prišli do vrha ali ne. Lažje je hoditi s krpljami, ker se ti skoraj nič ali malo udira. Štart je bil v Dovjah in potem naprej po gozdu.

Spodaj je bila megla in kar mrzlo, višje smo šli bolj toplo je bilo in že so nas pozdravljali sončni žarki. Odprli so se razgledi na Julijske Alpe in Karavanke.


Od planine Dovške Rožce do vrha je bilo težje hoditi, ker se je udiralo, včasih tudi do kolen in sem tisto nogo komaj dobila ven.

leva pot za turne in krplje, desna pot za pešake

planina Dovška Rožca, v ozadju Julijci

Po dobrih 2 urah in pol smo prilezli na vrh, kjer so se nam razkrili fantastični razgledi na Triglav, Stenar, Škrlatico, Mangart, Špik, Golico, Stol.

Škrlatica, Špik, Mangart

Hruški vrh, v ozadju Stol

Po fotografiranju in kratkem postanku pa smo se spustili nazaj v meglo.

ženski foto session

link: http://www.hribi.net/izlet/dovje_dovska_baba_/11/275/2116