četrtek, 08. september 2011

A jh uhka 75?

In odgovor je: Ja, Peter jh uhka!

Na prečudovito soboto je potekal 27. Ultramaraton od Celja do Logarske doline, ki ga organizira Društvo maratoncev in pohodnikov Celje. Peter se je že davnega leta odločil, da pa bo tudi on enkrat pretekel ultramaratonsko razdaljo. Dvakrat je imel že resne ideje, da to razdaljo preteče in letos, v tretje, mu je tudi uspelo. Že ko smo vstopili v leto 2011 ali morda že prej, je svoje misli o Logarski zbiral skupaj in tudi tekaški treningi letos so bili Logarski naravnani. Prav veliko kilometrov se mu ni nabralo, če ga primerjamo z drugimi ultramaratonci, ki v enakem času pretečejo sigurno dva- ali celo trikrat več kilometrov kot on. V zadnji mesecih je izbiral bolj dolge tekme kot so Formaraton, 6-urni tek v Wildonu, A jh uhka 10 na Bledu pa kakšen daljši trening bi se tudi lahko našel. No, resnici na ljubo, pretiraval s kilometri ravno ni. Logarska je bila vedno bližje, živci pa so postajali vedno bolj napeti. S prijavo je kar nekaj odlašal, dokler se res ni odločil, da je to to, kar si že dolgo časa želi. Kakšnih 14 dni pred tekmo je začel študirati pot.

Vedel je, da bo nujno potreboval spremstvo. Takoj je našel prostovoljce: Mateja, Robija in Grega. Tudi moja malenkost ni manjkala, čeprav se je moja vloga pri spremstvu hitro spremenila iz kolesarke v voznico avtomobila. Zakaj? Ko sva si šla ogledati pot iz Celja pa tja do Polzele je bilo noro. Neka ozka kozja stezica, polna korenin in skal. Sem se kar vprašala: Kaj!!! A tukaj boste tekli ultramaraton? Pa to je noro!!! Sama sem si pot predstavljala bolj po asfaltu in delno po makadamu. Po preizkušeni stezici, sem se odločila, da ne bom kolesarila in naj nekdo drug prevzame mojo vlogo. Hitro je na pomoč priskočil Petrov svak Grega, ki je prevozil razdaljo od Celja do Radmirja (42 km), v Letušu se mu je pridružil Matej, ki ga je spremljal na kolesu vse do cilja. Jaz in Robi sva startala v Celju in se ustavljala na vsakih 5 km. V Ljubnem pa je Robi navlekel nase tekaška oblačila in že tekel ob boku našemu Petru. Pretekel je 28 km in tako naredil en dober trening za Ljubljanski maraton.

Pa če malo opišem naše spremstvo. Kolesar je imel nahrbtnik in kolesarsko torbico pritrjeno na balanci. V nahrbtniku je imel rezervna oblačila, prvo pomoč, robčke, sadje; v torbici pa pijačo: o,5 l cedevite, o,5 l coca cole in 0,5 l isotoničnega napitka, gele ter mlečno čokolado. Kolesar (Grega in kasneje Matej) ga je spremljal od starta do cilja.

V avtu smo imeli: hladilno torbo s cedevito, coca colo, isotoničnimi napitki, vodo in endurox pomešan z acceleradom, hladilno torbo s pivom (kar je prav prišlo na cilju), banane in čokolado, 3 pare tekaških čevljev, potovalko z dodatnimi oblačili, škatlo s prvo pomočjo, hladilnimi geli, robčki, wc papirjem, lekadolom, naklofenom (krema), niso manjkali sendviči in pijača za spremstvo pa fotoaparat, dodatna garmin ura in še kaj bi se našlo. Vse zadeve je Peter res temeljito naštudiral in potem informacije prenesel na spremstvo. S seboj smo imeli tudi računalnik z naloženo potjo, če bi se z Robijem kaj zgubljala. Edino prvi postanek pri Grižah nama ni bil jasen. Bila sva na pravem mestu, vendar na mostu namesto pod njim. Vsaka naslednja postaja je bila na 5 km, razen od Ljubnega naprej sem se ustavljala na 3 km.

Zjutraj je ura odbila 3.00, ko je bilo treba vstati. Sledil je zajtrk in pakiranje v avto. Skupaj z Robijem in Gregom smo se odpeljali proti Celju. Ni nam bilo dolgčas, ker smo živčnost odpravljali z neumnostmi. Ja, ni samo tekač živčen, tudi spremstvu živčnost ne uide. V Celju je Peter dvignil številko in vrečko ter se počasi pripravljal za tek. Srečali smo same znane obraze, od Lonelyja, Kristija, Robija, Petra, Natalije,...in že hitro so tekači s spremstvom ali brez, čakali na pok pištole. V prvih vrstah se je "prerival" kolega iz kluba 3 IRON, Boštjan Potočnik, ki je dosegel 2 mesto. Bravo Boštjan!

Z Robijem in Gregom smo počakali, da so vsi tekači prestopili startno črto in se odpravili proti mostu čez Savinjo. Grega sva napotila proti drugemu mostu, sama pa sva fotografirala skoraj vse trpine in trpinke.
Dogovarjala sva se, kdaj bova šla na kavo in ugotovila, da spremstvo ni lahka reč. Komaj sva imela čas za malico, obisk stranišča...kje je bila šele kava. V tem dopoldnevu je že ni bilo na urniku. Na drugi postaji skoraj nisva mogla verjeti, kako hitro teče Peter in se obenem bala, da ni prehiter. Peter je na postaje pritekel nasmejan, še bolj nasmejan pa je bil kolesar. Očitno je bilo, da jima gre vse kot po maslu.
Prvi problemi so se začeli malo pred Radmirjem. Petra je matralo koleno, ki sem ga namazala z naklofenom. Malce je bolečina popustila, vendar je bila masaža obvezna na vsake 3 km od Ljubnega dalje. Do Luč mu je šlo kar gladko, od Luč dalje pa vročina.
Kar ni se mogel ohladiti, tudi če bi se zakotalil v mrzlo Savinjo, ne bi nič pomagalo. Robi je tekel sem ter tja, od Petra pa do kolesarja in mu nosil pijačo in gele. Jaz sem mu na 3 km nudila pijačo: cedevito, coca colo, vodo (za polivanje) in endurox z acceleradom, čokolado in banano, potem pa si je sam izbral, kar potrebuje. Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, koliko kilometrov je še do cilja. To te kar zmrazi, ko začneš z odštevanjem. Ko mu je manjkalo kakšnih 7 km, sem postala kar nervozna, ker mu je resnično uspeval ultramaratonski podvig. Nikoli nisem podvomila v njegov uspeh, ampak te naredi res živčnega, ker se cilj približuje. Ker sem sama tekačica, še predobro vem, kako te lahko stiska pri srcu. Bližje je bil cilju, bolj sem norela. Potem pa pridemo do križišča za v Logarsko in stop. Stop sem imela jaz v avtu, ker se je naredila kolona vozil, ker so počasi plačevali vstopnino. Peter pa mimo mene in sem si kar predstavljala, kako bo prišel v cilj brez mojega navijanja. Dokaj hitro smo se premaknili naprej in že sem parkirala ob cesti. Vedela sem, da nimam preveč časa in da bom morala pohiteti, zato sem hitro naložila 3 pive v torbico in tekla, kakor hitro sem lahko. Še ragljo sem vzela s seboj. Ko sem ga zagledala, sem začela skakati in navijati.
Juhuuuuu...uspelo mu je!!! Ultramaraton Celje - Logarska s časom 06:39:37. Zasedel je 12 mesto v skupnem in 7. mesto v svoji kategoriji, kar je odličen....kaj odličen, fantastičen rezultat.
Sledilo je zasluženo pivo, počitek in klepet s sotrpini.
Vsem čestitke za pretečene kilometre. Ste eni veliki norci.


Pa še link do Petrovega poročila: http://www.lukazoja.si/?p=2998

ponedeljek, 02. maj 2011

Tek na bosi način

Na praznik dela je v Kranju potekal 1. slovenski bosi tek, ki ga je organiziral Marko Roblek, bosonogi maratonec, Vitez dobrega teka.


Bose tekače in tekače z minimalistično obutvijo ne srečaš prav pogosto. Nekaj let nazaj sem jih prvič opazila na Nočni 10ki, kateri organizatorji so Vitezi dobrega teka. Ko jih prvič vidiš, jih malo čudno pogledaš, ker pač niso obuti v standardne tekaške čevlje.
Na formaratonu mi je Marko malo več povedal o bosem teku, pravzaprav o njegovih pozitivnih učinkih. Ker imam trenutno diagnozo "tekaško koleno" oziroma "overuse", so me Markove besede navdušile, da poskusim z bosim tekom. Pozitivna stran bosega teka je, da začneš pravilno stopati na stopalo, ne več na peto, ker to zelo boli, ampak na sprednji del stopala, izboljša se drža telesa, manj je poškodb. Kaj hitro je padla odločitev, da na bosem teku ne smem manjkati.
Pred Kranjskim bazenom, pred Športnim centrom Maratonc se nas je zbralo kar lepo število. Spet sami znani obrazi, vsi željni bosega teka. Najprej sem si pogledala minimalistično obutev, ki jo imajo v trgovini, potem je sledilo predavanje Marka o bosem teku in start.



Krog je bil dolg 2,5 km, lahko si pretekel 1 krog, 2 ali 3 kroge.



Prvi občutki so bili malce boleči, ker asfalt ni povsod tako gladek, da ne bi nič čutil. Tečeš bolj na sprednji del stopala in delaš kratke korake, bolj dviguješ kolena. Prvi krog mi je šel super in sem se odločila, da odtečem še enega. Po 5 km koleno ni bil več moj prijatelj, zato sem se vrnila na cilj.


Na voljo smo imeli okrepčila; energijsko pijačo, pivo in napolitanke. Sledilo je žrebanje nagrad in analiza, ki se je zavlekla v noč.
Kaj naj rečem. Organizacija je bila na nivoju, dobra družba in veliko dobre volje. Vreme nam je bilo po deževnem tednu tudi naklonjeno. Super sem se imela in se odločila, da nadaljujem z bosim tekom, kljub malce bolečemu stopalu, zato sem si za ta namen kupila minimalistično obutev Feelmax.
Za kakšno informacijo več pa pokukajte sem:
Bosi tek
ŠC Maratonc
Vitezi dobrega teka


foto: Vitezi dobrega teka

sobota, 20. november 2010

Sladkih 6

Že kar 14 dni je minilo od teka v Sladkem vrhu - Sladkih 6 (http://vreme.hobby-site.com/sladkih6/).
Tek organizira družina Koražija in je odlično organiziran. Teče se v kraju Sladki vrh, proga je dolga 1035 m, na voljo imaš 6 ur časa. Teče se po asfaltu, po parkirišču in nekaj časa tudi po pločniku. O teku me je seznanil Peter, ki je tudi oba prijavil.

start

Pojavljalo se je vprašanje, kako bo izgledalo teči ves čas v kilometerskem krogu, kaj bo z glavo in seveda, kako bo odreagiralo telo na nabiranje kilometrov. Imela sem cilj, da odtečem 42 krogov, ravno prav za maratonsko razdaljo in da vidim, kaj se bo dogajalo z mano.

Na tek sem odšla že z bolečo pokostnico, ki mi ni dala miru že vsaj 2-3 tedne. Kljub obkladkom in mazanju s kremami, bolečina ni izginila. Pokostnica me je bolela do 10 kilometra. kasneje o bolečini pokostnice ni bilo ne duha ne sluha. Začele pa so se bolečine na drugih delih; gležnji, koleno. Po 20 km sem začela v teku vedno bolj uživati, ustavljala sem se na 5 km, da sem pila, jedla, si mazala boleča mesta z ice power hot in naklofenom. Pri 30 km in kasneje pri 40 km mi nasmeh iz ustnic kar ni hotel izginiti. Pri 42 km se nisem ustavila, ker sem želela odteči še vsaj 3 kroge. Pri 44 krogu pa me je kar naenkrat močno zapeklo na zunanjem delu levega kolena in mi ni preostalo drugega kot da hodim. V ciljni ravnini sta bila 2 člana 3iron kluba in eden izmed njiju mi je rekel, da pa zadnjega kroga res ne morem prehoditi. To mi je dalo dodatno motivacijo, da kljub hudim bolečinam odtečem še zadnji 45 krog, kar je skupaj zneslo 46,6 km.


Po končanem teku, smo imeli na voljo polno domačih slaščic. Zbrali smo se v jedilnici osnovne šole, kjer so nam pripravili testeninski obrok. Sledila je podelitev diplom, darilnih vrečk, najboljše pa so nagradili s pokali. V moški kategoriji je bil prvi Lojze Primožič (81,76 km), v ženski pa Neža Mravlje (78,66 km).

zmagovalca

Naslednji dan sem čutila bolečine v kolenu in gležnju, posledica teka pa je diagnoza "tekaško koleno".

Letos sem s tekmami končala, želja, da izboljšam rezultat na 21 km v Palmanovi, se mi ne bo uresničila, tako da je čas za tekaški premor.

ponedeljek, 25. oktober 2010

1:58:53

...je bil rezultat na 15. Ljubljanskem maratonu.

Ne bom govorila o presežkih, ker jih ni bilo. Bil je boljši rezultat kot leta 2008 za 5 minut in za minuto in pol slabši od polmaratona v Radencih. Želja je bila odteči 1:
57 ali1:58.

Predpriprave so potekale že štiri dni prej; testenine, testenine in spet testenine. Najhuje je bilo pojesti testenine v nedeljo za zajtrk, ampak se je to izkazalo za zelo pozitivno, saj so testenine lahko prebavljive in tako nisem imela nob
enih problemov s težo v želodcu. Poleg dodatnega vnosa ogljikovih hidratov sem morala v dneh pred polmaratonom spiti še dovolj tekočine in se psihično pripraviti na 21 km.

V Ljubljani sem bila že uro in pol prej, da sem počasi prišla do prireditvenega prostora. Sledilo je mazanje gležnjev, kolen, zadnjih stegenskih mišic in mesto lanskoletne poškodbe z ice power
hot. Ta začne učinkovati kakšno uro po začeti aktivnosti. V žep sem si nabasala 3 gele, enega sem pojedla pri 5 km, enega pri 10 km in zadnjega pri 15 km. Prvi gel pa sem vzela čisto malo pred startom in poplaknila s tekočino, tako da sem imela energijo za začetni tempo in prerivanje oziroma prehitevanje.

čakanje na start

start polmaratoncev in maratoncev

Za lastno kontrolo sem imela na roki zapestnico s časi za vsak kilometer in če bi se jih držala bi prišla v cilj v zaželjenem času. Vendar mi je šlo že na začetku vse narobe. Start je bil hiter, prehiter, vendar tega občutka nisem imela, dokler nisem odtekla 1 km in sem šele takrat ugotovila, da sem prehitra. Ko sem mislila, da sem tempo upočasnila, ga v resnici nisem in sem imela že po 5 km kar nekaj minut prednosti pred rezultatom, napisanem na zapestnici. Naslednjih 5 km je bilo počasnih, potem sem malo pospešila, od 15 km dalje pa ni šlo več in sem tekla spet počasneje. Poleg bolečin nad kolenom, se mi je naredil še žulj na podplatu desne noge in kar nisem mogla normalno stopiti nanjo.
Tiste Dunajske ceste kar ni bilo ne konca ne kraja. Navijači ob progi so res zavzeto navijali, vendar mi njihovo veselje ni dalo motivacije za hitrejši tempo.


vitezi dobrega teka v kuharski opravi

Lonely

prihod v cilj

Na cilju so na stojnici ponujali kapsule Panaceo, ki omogočajo hitrejšo regeneracijo. Vzela sem jih, vendar kakšnega pozitivnega učinka nisem občutila. Počasi sem se prerinila do čaja, juha je bila na drugi strani, piškotov, sadja. Potem pa v garderobo, kjer smo bili pomešani moški in ženske. Zadeva sploh ni bila moteča, ker se vsak ukvarja sam s sabo.
Potem pa smo šli navijati za maratonce (za ekipo 3iron, Lonelyja - to je bil njegov 113 maraton in druge). Norci so vsi, ki so maraton odtekli. Je nekje skrita tudi ta želja, ki jo mogoče v prihodnosti uresničim.

zajčka za 4:00 na 42 km - Zdravko in Nataša

Mogoče lahko že čez dobri mesec izboljšam rezultat Ljubljanskega polmaratona in to v Palmanovi.
Zajček je že nared, da me priganja.

Še prej pa grem preizkusiti svojo tekaško vzdržljivost na tek imenovan Sladkih 6, kjer naj bi odtekla vsaj maratonsko razdaljo.

Kot zanimivost naj omenim še to, da sem se udeležila
dveh treningov kluba 3IRON, kateri člani so selektor Lojze Primožič, Neža Mravlje, Edo Krnič, Matej Medved, sami odlični tekači in tečemo na Sorškem polju vsak ponedeljek. Namen treningov je, da s pomočjo intervalov izboljšam svoje rezultate, ker mi letos nikakor ni šlo, izboljšati tehniko teka, pridobiti na hitrosti in od sotekačev dobiti čimveč tekaških napotkov, nasvetov. Edino kar moram, je vztrajati pa bodo rezultati prišli kar sami od sebe.

nedelja, 27. junij 2010

A jh uhka?

"A jh uhka 10 v enem dnevu?" je tekaški zabavni dan, ki ga organizirajo Vitezi dobrega teka. Tekaška proga je speljana okoli Blejskega jezera in je dolga 5850 m, skoraj 6 km. Namen tega teka je, da narediš 10 krogov (seveda lahko tudi manj) v tekaških čeveljcih, s kolesom, rolerji ali peš, kakorkoli želiš.
Ker že pišem o tem dogodku pomeni, da sem se ga tudi udeležila in odtekla 7 krogov, 41 km. Ja, čisto zares sem odtekla skoraj pravo maratonsko razdaljo, za katero mi še sedaj ni jasno, da sem jo uspela "prelaufat" brez kakšnih večjih težav.
No, pa pojdimo od začetka. Predlog, da se jih poskusi odteči 10, je prišel s strani Petra in ideja mi je bila zelo všeč, saj že nekaj časa razmišljam, če sem sposobna preteči razdaljo maratona. Sledili so temeljiti pogovori o pripravah, sem štejem predvsem prehrano in počitek.

Ker je bil dogodek časovno omejen, od 6.00 do 12.00 ure, in če sem hotela odteči čimveč krogov, je bilo potrebno vstati že ob 4.00 in pojesti še zadnji ogljikohidratni obrok. Malo čez 6 uro sva že korakala proti štartno-ciljnemu mestu. Vitezi so nam štartno številko z alkoholnim flomastrom po triatlonsko napisali na levo roko in nogo ter zapisali čas štarta, potem pa so vsak krog tudi zabeležili.

po triatlonsko

Za tek ni bilo treba dati niti centa, lahko pa si prinesel kakšne dobrote. Miza je bila noro založena, od vode, juhe, energijskih napitkov, piva, sladic raje ne naštevam, ker jih je bilo ogromno.

dobrote domače peke

na startu

S Petrom sva skupaj odtekla prvi krog, da sva se ogrela in da je krema ice power hot začela delovati. Peklo je kot hudič, vendar krema res dela čudeže. Drugi krog sem tekla sama, v tretjem sem imela družbo viteza, potem pa sem kroge nabirala sama. Po odtečenem tretjem krogu, se pravi po 18 km, nisem bila nič utrujena, nobenih bolečin ni bilo čutiti.

postanek med krogi

In sem šla v četrti krog, pa peti, šesti in sedmi. Tam pri šestem krogu so se začele bolečine v gležnju, pa sem jih odpravila, ker sem nehala razmišljati o bolečini. Sedmi krog je bil pa že malo težji, ampak volja mi ni dala, da bi odnehala. Sem imela idejo, da bi odtekla še 8 krog, pa me je pamet ustavila, ker se pa res nisem želela soočiti s kakšno poškodbo, ki bi mi preprečila nadaljni tek. Na koncu sem si zaslužila pivo in ker sem se počutila super, so se mi rojevale zanimive ideje o premagovanju 42 km razdalje na maratonu.

10 krogov je odteklo 28 tekačev in tekačic, prvi trije so dobili pokale, prav vsi tekači pa odlične kremšnite.

zmagovalec

prvi trije v moški kategoriji

Vitezi obvladajo, ni kaj. Ta dogodek je nekakšen trening pred Nočno 10ko in jo že prav nestrpno pričakujem, naslednje leto pa se vrnem na Bled in poskusim, kako izgleda če jih uhka kar 10.

nedelja, 16. maj 2010

Polmaraton v Radencih

Letos sem se prvič in sigurno ne zadnjič udeležila polmaratona v Radencih. V prijateljskih krogih je kar nekaj tekačev in tekačic, vendar ne veliko takšnih, ki bi odtekli katerokoli razdaljo na tekmi. Pa sem šla na lov za tistimi, ki svoje zmogljivosti želijo preveriti med večjim številom tekaških navdušencev in zbralo se nas je kar 13, zato smo imeli za 5 EUR nižjo startnino.
In kaj smo našli v darilni vrečki? Tisti, ki so tekli na 10 km so si prislužili, poleg vsega promocijskega materiala, brisačo, na 21 km pa brisače nismo dobili, ampak trakova za na glavo in zapestje, primerna za tenisače in malo manj za tekače.

Do Radencev je kar prijeten zalogaj vožnje in sem odrinila že ob pol šesti uri. Čez eno uro sem bila že blizu Celja, kjer sta me pobrala Lucija in Klemen, v Celju pa smo v svoj krog sprejeli še Robija. Upala sem, da bo deževalo samo na Gorenjskem, ampak nas je dež spremljal celo pot, v Radencih pa niti sledu o padavinah. Eno uro pred startom smo že pozirali, odpravljali tremo, si naredili zalogo energije in vode.

Sledilo je kratko ogrevanje pod nadzorom športnega pedagoga, potem pa na start.

Proga je bila ravninska, v vaseh so nas pozdravljali navijači, na polovici proge pa vzpodbujal pihalni orkester.

Zaradi oblačnega vremena ni bilo vroče, sem pa tja je zapihal močan veter in telo malce ohladil. Na vsake 2,5 km so bile okrepčevalnice z vodo, energetskim napitkom, piškoti, sadjem in kockami sladkorja.Ves čas sem tekla z enakim tempom, z utripom 162, višjim kot ga imam sicer na daljši razdalji. Noge so me ubogale, če sem pa čutila kakšno napetost ali tiščanje, pa sem si dopovedovala, da bo vse v redu. Enak tempo sem držala do 18 km, potem pa sem ga povečala, vendar nisem upala pretiravati, da ne bi na koncu ostala brez moči.

Zato sem zadnjih 500 m imela še dovolj moči, da sem končala v cilju s časom 1:57:34.

Juhuuuuu...takega rezultata nisem pričakovala. Želela sem si, da pritečem v cilj po 2 urah teka, zato me je čas presenetil in razveselil, saj sem izboljšala rezultat iz Ljubljanskega polmaratona za 6 minut.

V cilju se je zbrala zadovoljna ekipa kozorogov.

Veselo razpoloženi smo jo mahnili v Mursko Soboto na pijačo, Andreja pa nas je postregla s čisto pravo prekmursko gibanico. Mmmmm...je teknila. Potem pa smo odšli v vas, malo naprej od Murske Sobote, kjer so nam starši Andreje pripravili pogostitev, kjer niso manjkale prekmurske dobrote in poziranje v majčkah sloveniaholidays.

Majice sem dobila od prijateljice, ki ureja spletno stran http://www.sloveniaholidays.com/, kjer najdete marsikatero zanimivo idejo o kvalitetnem preživljanju prostega časa.

Po vseh dobrotah smo nekateri zavili še v Terme 3000, kjer smo se razvajali v bazenih in sproščali težke noge.

Preživela sem enkraten dan v odlični družbi, ki je že razglabljala o načrtih za naslednjo tekaško preizkušnjo ali aktivnosti v višavah.

sobota, 08. maj 2010

Tržiške ritke so bile spet vrhunske

Danes se je v Ljubljani odvijal že 54. Pohod po poti ob žici. Tudi letos smo Tržiške ritke stale na startu z enakimi startnimi številkami kot lansko leto, ki nam očitno prinašajo srečo. Hude živčnosti pred samim tekom ni bilo, saj smo bile vse pripravljene na tekaško preizkušnjo med skoraj 3700 tekači na 12 km.

Prvi postanek je bil pri toaletah, naslednji pri garderobah in že smo korakale na startno ravan, ki je kar ni bilo konca.

Ko je pištola počila, smo ravno prišle med ostale tekače, ki so nestrpno čakali na začetek. In smo čakali, čakali, čakali skoraj 7 minut, da smo prehodile startno črto.

Vreme nam je bilo naklonjeno, ker je bilo oblačno, sem pa tja so nas osvežile dežne kapljice zato ni bilo pretirano vroče. Po pol ure teka se je začel vzpon na Urh, sama sem ga pretekla brez problema, Urška in Darja pa sta se občasno ustavljali in ga prehodili. Ob teku navzdol so nas že prehiteli prvi trije na 28 km, ki so kot trojka tekli oviti z elastiko.

Kilometer pred ciljem sta nas pozdravljala naša vztrajna navijača, ki sta nam z vzkliki "ritke, dejmo ritke" dala energijo za zadnjih nekaj metrov, ki smo jih pretekle z roko v roki.

Vse tri smo bile zadovoljne, srečne, saj smo izboljšale lanskoletni rezultat. Letošnji je bil 1:23:32.
Kaj smo ponovno ugotovile? Ja, da se bomo vračala vsako leto pod istim imenom, ki zabava vse nas in seveda tudi druge okoli nas.