četrtek, 8. september 2011

A jh uhka 75?

In odgovor je: Ja, Peter jh uhka!

Na prečudovito soboto je potekal 27. Ultramaraton od Celja do Logarske doline, ki ga organizira Društvo maratoncev in pohodnikov Celje. Peter se je že davnega leta odločil, da pa bo tudi on enkrat pretekel ultramaratonsko razdaljo. Dvakrat je imel že resne ideje, da to razdaljo preteče in letos, v tretje, mu je tudi uspelo. Že ko smo vstopili v leto 2011 ali morda že prej, je svoje misli o Logarski zbiral skupaj in tudi tekaški treningi letos so bili Logarski naravnani. Prav veliko kilometrov se mu ni nabralo, če ga primerjamo z drugimi ultramaratonci, ki v enakem času pretečejo sigurno dva- ali celo trikrat več kilometrov kot on. V zadnji mesecih je izbiral bolj dolge tekme kot so Formaraton, 6-urni tek v Wildonu, A jh uhka 10 na Bledu pa kakšen daljši trening bi se tudi lahko našel. No, resnici na ljubo, pretiraval s kilometri ravno ni. Logarska je bila vedno bližje, živci pa so postajali vedno bolj napeti. S prijavo je kar nekaj odlašal, dokler se res ni odločil, da je to to, kar si že dolgo časa želi. Kakšnih 14 dni pred tekmo je začel študirati pot.

Vedel je, da bo nujno potreboval spremstvo. Takoj je našel prostovoljce: Mateja, Robija in Grega. Tudi moja malenkost ni manjkala, čeprav se je moja vloga pri spremstvu hitro spremenila iz kolesarke v voznico avtomobila. Zakaj? Ko sva si šla ogledati pot iz Celja pa tja do Polzele je bilo noro. Neka ozka kozja stezica, polna korenin in skal. Sem se kar vprašala: Kaj!!! A tukaj boste tekli ultramaraton? Pa to je noro!!! Sama sem si pot predstavljala bolj po asfaltu in delno po makadamu. Po preizkušeni stezici, sem se odločila, da ne bom kolesarila in naj nekdo drug prevzame mojo vlogo. Hitro je na pomoč priskočil Petrov svak Grega, ki je prevozil razdaljo od Celja do Radmirja (42 km), v Letušu se mu je pridružil Matej, ki ga je spremljal na kolesu vse do cilja. Jaz in Robi sva startala v Celju in se ustavljala na vsakih 5 km. V Ljubnem pa je Robi navlekel nase tekaška oblačila in že tekel ob boku našemu Petru. Pretekel je 28 km in tako naredil en dober trening za Ljubljanski maraton.

Pa če malo opišem naše spremstvo. Kolesar je imel nahrbtnik in kolesarsko torbico pritrjeno na balanci. V nahrbtniku je imel rezervna oblačila, prvo pomoč, robčke, sadje; v torbici pa pijačo: o,5 l cedevite, o,5 l coca cole in 0,5 l isotoničnega napitka, gele ter mlečno čokolado. Kolesar (Grega in kasneje Matej) ga je spremljal od starta do cilja.

V avtu smo imeli: hladilno torbo s cedevito, coca colo, isotoničnimi napitki, vodo in endurox pomešan z acceleradom, hladilno torbo s pivom (kar je prav prišlo na cilju), banane in čokolado, 3 pare tekaških čevljev, potovalko z dodatnimi oblačili, škatlo s prvo pomočjo, hladilnimi geli, robčki, wc papirjem, lekadolom, naklofenom (krema), niso manjkali sendviči in pijača za spremstvo pa fotoaparat, dodatna garmin ura in še kaj bi se našlo. Vse zadeve je Peter res temeljito naštudiral in potem informacije prenesel na spremstvo. S seboj smo imeli tudi računalnik z naloženo potjo, če bi se z Robijem kaj zgubljala. Edino prvi postanek pri Grižah nama ni bil jasen. Bila sva na pravem mestu, vendar na mostu namesto pod njim. Vsaka naslednja postaja je bila na 5 km, razen od Ljubnega naprej sem se ustavljala na 3 km.

Zjutraj je ura odbila 3.00, ko je bilo treba vstati. Sledil je zajtrk in pakiranje v avto. Skupaj z Robijem in Gregom smo se odpeljali proti Celju. Ni nam bilo dolgčas, ker smo živčnost odpravljali z neumnostmi. Ja, ni samo tekač živčen, tudi spremstvu živčnost ne uide. V Celju je Peter dvignil številko in vrečko ter se počasi pripravljal za tek. Srečali smo same znane obraze, od Lonelyja, Kristija, Robija, Petra, Natalije,...in že hitro so tekači s spremstvom ali brez, čakali na pok pištole. V prvih vrstah se je "prerival" kolega iz kluba 3 IRON, Boštjan Potočnik, ki je dosegel 2 mesto. Bravo Boštjan!

Z Robijem in Gregom smo počakali, da so vsi tekači prestopili startno črto in se odpravili proti mostu čez Savinjo. Grega sva napotila proti drugemu mostu, sama pa sva fotografirala skoraj vse trpine in trpinke.
Dogovarjala sva se, kdaj bova šla na kavo in ugotovila, da spremstvo ni lahka reč. Komaj sva imela čas za malico, obisk stranišča...kje je bila šele kava. V tem dopoldnevu je že ni bilo na urniku. Na drugi postaji skoraj nisva mogla verjeti, kako hitro teče Peter in se obenem bala, da ni prehiter. Peter je na postaje pritekel nasmejan, še bolj nasmejan pa je bil kolesar. Očitno je bilo, da jima gre vse kot po maslu.
Prvi problemi so se začeli malo pred Radmirjem. Petra je matralo koleno, ki sem ga namazala z naklofenom. Malce je bolečina popustila, vendar je bila masaža obvezna na vsake 3 km od Ljubnega dalje. Do Luč mu je šlo kar gladko, od Luč dalje pa vročina.
Kar ni se mogel ohladiti, tudi če bi se zakotalil v mrzlo Savinjo, ne bi nič pomagalo. Robi je tekel sem ter tja, od Petra pa do kolesarja in mu nosil pijačo in gele. Jaz sem mu na 3 km nudila pijačo: cedevito, coca colo, vodo (za polivanje) in endurox z acceleradom, čokolado in banano, potem pa si je sam izbral, kar potrebuje. Od Luč naprej so na tleh kilometrske oznake, koliko kilometrov je še do cilja. To te kar zmrazi, ko začneš z odštevanjem. Ko mu je manjkalo kakšnih 7 km, sem postala kar nervozna, ker mu je resnično uspeval ultramaratonski podvig. Nikoli nisem podvomila v njegov uspeh, ampak te naredi res živčnega, ker se cilj približuje. Ker sem sama tekačica, še predobro vem, kako te lahko stiska pri srcu. Bližje je bil cilju, bolj sem norela. Potem pa pridemo do križišča za v Logarsko in stop. Stop sem imela jaz v avtu, ker se je naredila kolona vozil, ker so počasi plačevali vstopnino. Peter pa mimo mene in sem si kar predstavljala, kako bo prišel v cilj brez mojega navijanja. Dokaj hitro smo se premaknili naprej in že sem parkirala ob cesti. Vedela sem, da nimam preveč časa in da bom morala pohiteti, zato sem hitro naložila 3 pive v torbico in tekla, kakor hitro sem lahko. Še ragljo sem vzela s seboj. Ko sem ga zagledala, sem začela skakati in navijati.
Juhuuuuu...uspelo mu je!!! Ultramaraton Celje - Logarska s časom 06:39:37. Zasedel je 12 mesto v skupnem in 7. mesto v svoji kategoriji, kar je odličen....kaj odličen, fantastičen rezultat.
Sledilo je zasluženo pivo, počitek in klepet s sotrpini.
Vsem čestitke za pretečene kilometre. Ste eni veliki norci.


Pa še link do Petrovega poročila: http://www.lukazoja.si/?p=2998

ponedeljek, 2. maj 2011

Tek na bosi način

Na praznik dela je v Kranju potekal 1. slovenski bosi tek, ki ga je organiziral Marko Roblek, bosonogi maratonec, Vitez dobrega teka.


Bose tekače in tekače z minimalistično obutvijo ne srečaš prav pogosto. Nekaj let nazaj sem jih prvič opazila na Nočni 10ki, kateri organizatorji so Vitezi dobrega teka. Ko jih prvič vidiš, jih malo čudno pogledaš, ker pač niso obuti v standardne tekaške čevlje.
Na formaratonu mi je Marko malo več povedal o bosem teku, pravzaprav o njegovih pozitivnih učinkih. Ker imam trenutno diagnozo "tekaško koleno" oziroma "overuse", so me Markove besede navdušile, da poskusim z bosim tekom. Pozitivna stran bosega teka je, da začneš pravilno stopati na stopalo, ne več na peto, ker to zelo boli, ampak na sprednji del stopala, izboljša se drža telesa, manj je poškodb. Kaj hitro je padla odločitev, da na bosem teku ne smem manjkati.
Pred Kranjskim bazenom, pred Športnim centrom Maratonc se nas je zbralo kar lepo število. Spet sami znani obrazi, vsi željni bosega teka. Najprej sem si pogledala minimalistično obutev, ki jo imajo v trgovini, potem je sledilo predavanje Marka o bosem teku in start.



Krog je bil dolg 2,5 km, lahko si pretekel 1 krog, 2 ali 3 kroge.



Prvi občutki so bili malce boleči, ker asfalt ni povsod tako gladek, da ne bi nič čutil. Tečeš bolj na sprednji del stopala in delaš kratke korake, bolj dviguješ kolena. Prvi krog mi je šel super in sem se odločila, da odtečem še enega. Po 5 km koleno ni bil več moj prijatelj, zato sem se vrnila na cilj.


Na voljo smo imeli okrepčila; energijsko pijačo, pivo in napolitanke. Sledilo je žrebanje nagrad in analiza, ki se je zavlekla v noč.
Kaj naj rečem. Organizacija je bila na nivoju, dobra družba in veliko dobre volje. Vreme nam je bilo po deževnem tednu tudi naklonjeno. Super sem se imela in se odločila, da nadaljujem z bosim tekom, kljub malce bolečemu stopalu, zato sem si za ta namen kupila minimalistično obutev Feelmax.
Za kakšno informacijo več pa pokukajte sem:
Bosi tek
ŠC Maratonc
Vitezi dobrega teka


foto: Vitezi dobrega teka