sobota, 20. november 2010

Sladkih 6

Že kar 14 dni je minilo od teka v Sladkem vrhu - Sladkih 6 (http://vreme.hobby-site.com/sladkih6/).
Tek organizira družina Koražija in je odlično organiziran. Teče se v kraju Sladki vrh, proga je dolga 1035 m, na voljo imaš 6 ur časa. Teče se po asfaltu, po parkirišču in nekaj časa tudi po pločniku. O teku me je seznanil Peter, ki je tudi oba prijavil.

start

Pojavljalo se je vprašanje, kako bo izgledalo teči ves čas v kilometerskem krogu, kaj bo z glavo in seveda, kako bo odreagiralo telo na nabiranje kilometrov. Imela sem cilj, da odtečem 42 krogov, ravno prav za maratonsko razdaljo in da vidim, kaj se bo dogajalo z mano.

Na tek sem odšla že z bolečo pokostnico, ki mi ni dala miru že vsaj 2-3 tedne. Kljub obkladkom in mazanju s kremami, bolečina ni izginila. Pokostnica me je bolela do 10 kilometra. kasneje o bolečini pokostnice ni bilo ne duha ne sluha. Začele pa so se bolečine na drugih delih; gležnji, koleno. Po 20 km sem začela v teku vedno bolj uživati, ustavljala sem se na 5 km, da sem pila, jedla, si mazala boleča mesta z ice power hot in naklofenom. Pri 30 km in kasneje pri 40 km mi nasmeh iz ustnic kar ni hotel izginiti. Pri 42 km se nisem ustavila, ker sem želela odteči še vsaj 3 kroge. Pri 44 krogu pa me je kar naenkrat močno zapeklo na zunanjem delu levega kolena in mi ni preostalo drugega kot da hodim. V ciljni ravnini sta bila 2 člana 3iron kluba in eden izmed njiju mi je rekel, da pa zadnjega kroga res ne morem prehoditi. To mi je dalo dodatno motivacijo, da kljub hudim bolečinam odtečem še zadnji 45 krog, kar je skupaj zneslo 46,6 km.


Po končanem teku, smo imeli na voljo polno domačih slaščic. Zbrali smo se v jedilnici osnovne šole, kjer so nam pripravili testeninski obrok. Sledila je podelitev diplom, darilnih vrečk, najboljše pa so nagradili s pokali. V moški kategoriji je bil prvi Lojze Primožič (81,76 km), v ženski pa Neža Mravlje (78,66 km).

zmagovalca

Naslednji dan sem čutila bolečine v kolenu in gležnju, posledica teka pa je diagnoza "tekaško koleno".

Letos sem s tekmami končala, želja, da izboljšam rezultat na 21 km v Palmanovi, se mi ne bo uresničila, tako da je čas za tekaški premor.

ponedeljek, 25. oktober 2010

1:58:53

...je bil rezultat na 15. Ljubljanskem maratonu.

Ne bom govorila o presežkih, ker jih ni bilo. Bil je boljši rezultat kot leta 2008 za 5 minut in za minuto in pol slabši od polmaratona v Radencih. Želja je bila odteči 1:
57 ali1:58.

Predpriprave so potekale že štiri dni prej; testenine, testenine in spet testenine. Najhuje je bilo pojesti testenine v nedeljo za zajtrk, ampak se je to izkazalo za zelo pozitivno, saj so testenine lahko prebavljive in tako nisem imela nob
enih problemov s težo v želodcu. Poleg dodatnega vnosa ogljikovih hidratov sem morala v dneh pred polmaratonom spiti še dovolj tekočine in se psihično pripraviti na 21 km.

V Ljubljani sem bila že uro in pol prej, da sem počasi prišla do prireditvenega prostora. Sledilo je mazanje gležnjev, kolen, zadnjih stegenskih mišic in mesto lanskoletne poškodbe z ice power
hot. Ta začne učinkovati kakšno uro po začeti aktivnosti. V žep sem si nabasala 3 gele, enega sem pojedla pri 5 km, enega pri 10 km in zadnjega pri 15 km. Prvi gel pa sem vzela čisto malo pred startom in poplaknila s tekočino, tako da sem imela energijo za začetni tempo in prerivanje oziroma prehitevanje.

čakanje na start

start polmaratoncev in maratoncev

Za lastno kontrolo sem imela na roki zapestnico s časi za vsak kilometer in če bi se jih držala bi prišla v cilj v zaželjenem času. Vendar mi je šlo že na začetku vse narobe. Start je bil hiter, prehiter, vendar tega občutka nisem imela, dokler nisem odtekla 1 km in sem šele takrat ugotovila, da sem prehitra. Ko sem mislila, da sem tempo upočasnila, ga v resnici nisem in sem imela že po 5 km kar nekaj minut prednosti pred rezultatom, napisanem na zapestnici. Naslednjih 5 km je bilo počasnih, potem sem malo pospešila, od 15 km dalje pa ni šlo več in sem tekla spet počasneje. Poleg bolečin nad kolenom, se mi je naredil še žulj na podplatu desne noge in kar nisem mogla normalno stopiti nanjo.
Tiste Dunajske ceste kar ni bilo ne konca ne kraja. Navijači ob progi so res zavzeto navijali, vendar mi njihovo veselje ni dalo motivacije za hitrejši tempo.


vitezi dobrega teka v kuharski opravi

Lonely

prihod v cilj

Na cilju so na stojnici ponujali kapsule Panaceo, ki omogočajo hitrejšo regeneracijo. Vzela sem jih, vendar kakšnega pozitivnega učinka nisem občutila. Počasi sem se prerinila do čaja, juha je bila na drugi strani, piškotov, sadja. Potem pa v garderobo, kjer smo bili pomešani moški in ženske. Zadeva sploh ni bila moteča, ker se vsak ukvarja sam s sabo.
Potem pa smo šli navijati za maratonce (za ekipo 3iron, Lonelyja - to je bil njegov 113 maraton in druge). Norci so vsi, ki so maraton odtekli. Je nekje skrita tudi ta želja, ki jo mogoče v prihodnosti uresničim.

zajčka za 4:00 na 42 km - Zdravko in Nataša

Mogoče lahko že čez dobri mesec izboljšam rezultat Ljubljanskega polmaratona in to v Palmanovi.
Zajček je že nared, da me priganja.

Še prej pa grem preizkusiti svojo tekaško vzdržljivost na tek imenovan Sladkih 6, kjer naj bi odtekla vsaj maratonsko razdaljo.

Kot zanimivost naj omenim še to, da sem se udeležila
dveh treningov kluba 3IRON, kateri člani so selektor Lojze Primožič, Neža Mravlje, Edo Krnič, Matej Medved, sami odlični tekači in tečemo na Sorškem polju vsak ponedeljek. Namen treningov je, da s pomočjo intervalov izboljšam svoje rezultate, ker mi letos nikakor ni šlo, izboljšati tehniko teka, pridobiti na hitrosti in od sotekačev dobiti čimveč tekaških napotkov, nasvetov. Edino kar moram, je vztrajati pa bodo rezultati prišli kar sami od sebe.

nedelja, 27. junij 2010

A jh uhka?

"A jh uhka 10 v enem dnevu?" je tekaški zabavni dan, ki ga organizirajo Vitezi dobrega teka. Tekaška proga je speljana okoli Blejskega jezera in je dolga 5850 m, skoraj 6 km. Namen tega teka je, da narediš 10 krogov (seveda lahko tudi manj) v tekaških čeveljcih, s kolesom, rolerji ali peš, kakorkoli želiš.
Ker že pišem o tem dogodku pomeni, da sem se ga tudi udeležila in odtekla 7 krogov, 41 km. Ja, čisto zares sem odtekla skoraj pravo maratonsko razdaljo, za katero mi še sedaj ni jasno, da sem jo uspela "prelaufat" brez kakšnih večjih težav.
No, pa pojdimo od začetka. Predlog, da se jih poskusi odteči 10, je prišel s strani Petra in ideja mi je bila zelo všeč, saj že nekaj časa razmišljam, če sem sposobna preteči razdaljo maratona. Sledili so temeljiti pogovori o pripravah, sem štejem predvsem prehrano in počitek.

Ker je bil dogodek časovno omejen, od 6.00 do 12.00 ure, in če sem hotela odteči čimveč krogov, je bilo potrebno vstati že ob 4.00 in pojesti še zadnji ogljikohidratni obrok. Malo čez 6 uro sva že korakala proti štartno-ciljnemu mestu. Vitezi so nam štartno številko z alkoholnim flomastrom po triatlonsko napisali na levo roko in nogo ter zapisali čas štarta, potem pa so vsak krog tudi zabeležili.

po triatlonsko

Za tek ni bilo treba dati niti centa, lahko pa si prinesel kakšne dobrote. Miza je bila noro založena, od vode, juhe, energijskih napitkov, piva, sladic raje ne naštevam, ker jih je bilo ogromno.

dobrote domače peke

na startu

S Petrom sva skupaj odtekla prvi krog, da sva se ogrela in da je krema ice power hot začela delovati. Peklo je kot hudič, vendar krema res dela čudeže. Drugi krog sem tekla sama, v tretjem sem imela družbo viteza, potem pa sem kroge nabirala sama. Po odtečenem tretjem krogu, se pravi po 18 km, nisem bila nič utrujena, nobenih bolečin ni bilo čutiti.

postanek med krogi

In sem šla v četrti krog, pa peti, šesti in sedmi. Tam pri šestem krogu so se začele bolečine v gležnju, pa sem jih odpravila, ker sem nehala razmišljati o bolečini. Sedmi krog je bil pa že malo težji, ampak volja mi ni dala, da bi odnehala. Sem imela idejo, da bi odtekla še 8 krog, pa me je pamet ustavila, ker se pa res nisem želela soočiti s kakšno poškodbo, ki bi mi preprečila nadaljni tek. Na koncu sem si zaslužila pivo in ker sem se počutila super, so se mi rojevale zanimive ideje o premagovanju 42 km razdalje na maratonu.

10 krogov je odteklo 28 tekačev in tekačic, prvi trije so dobili pokale, prav vsi tekači pa odlične kremšnite.

zmagovalec

prvi trije v moški kategoriji

Vitezi obvladajo, ni kaj. Ta dogodek je nekakšen trening pred Nočno 10ko in jo že prav nestrpno pričakujem, naslednje leto pa se vrnem na Bled in poskusim, kako izgleda če jih uhka kar 10.

nedelja, 16. maj 2010

Polmaraton v Radencih

Letos sem se prvič in sigurno ne zadnjič udeležila polmaratona v Radencih. V prijateljskih krogih je kar nekaj tekačev in tekačic, vendar ne veliko takšnih, ki bi odtekli katerokoli razdaljo na tekmi. Pa sem šla na lov za tistimi, ki svoje zmogljivosti želijo preveriti med večjim številom tekaških navdušencev in zbralo se nas je kar 13, zato smo imeli za 5 EUR nižjo startnino.
In kaj smo našli v darilni vrečki? Tisti, ki so tekli na 10 km so si prislužili, poleg vsega promocijskega materiala, brisačo, na 21 km pa brisače nismo dobili, ampak trakova za na glavo in zapestje, primerna za tenisače in malo manj za tekače.

Do Radencev je kar prijeten zalogaj vožnje in sem odrinila že ob pol šesti uri. Čez eno uro sem bila že blizu Celja, kjer sta me pobrala Lucija in Klemen, v Celju pa smo v svoj krog sprejeli še Robija. Upala sem, da bo deževalo samo na Gorenjskem, ampak nas je dež spremljal celo pot, v Radencih pa niti sledu o padavinah. Eno uro pred startom smo že pozirali, odpravljali tremo, si naredili zalogo energije in vode.

Sledilo je kratko ogrevanje pod nadzorom športnega pedagoga, potem pa na start.

Proga je bila ravninska, v vaseh so nas pozdravljali navijači, na polovici proge pa vzpodbujal pihalni orkester.

Zaradi oblačnega vremena ni bilo vroče, sem pa tja je zapihal močan veter in telo malce ohladil. Na vsake 2,5 km so bile okrepčevalnice z vodo, energetskim napitkom, piškoti, sadjem in kockami sladkorja.Ves čas sem tekla z enakim tempom, z utripom 162, višjim kot ga imam sicer na daljši razdalji. Noge so me ubogale, če sem pa čutila kakšno napetost ali tiščanje, pa sem si dopovedovala, da bo vse v redu. Enak tempo sem držala do 18 km, potem pa sem ga povečala, vendar nisem upala pretiravati, da ne bi na koncu ostala brez moči.

Zato sem zadnjih 500 m imela še dovolj moči, da sem končala v cilju s časom 1:57:34.

Juhuuuuu...takega rezultata nisem pričakovala. Želela sem si, da pritečem v cilj po 2 urah teka, zato me je čas presenetil in razveselil, saj sem izboljšala rezultat iz Ljubljanskega polmaratona za 6 minut.

V cilju se je zbrala zadovoljna ekipa kozorogov.

Veselo razpoloženi smo jo mahnili v Mursko Soboto na pijačo, Andreja pa nas je postregla s čisto pravo prekmursko gibanico. Mmmmm...je teknila. Potem pa smo odšli v vas, malo naprej od Murske Sobote, kjer so nam starši Andreje pripravili pogostitev, kjer niso manjkale prekmurske dobrote in poziranje v majčkah sloveniaholidays.

Majice sem dobila od prijateljice, ki ureja spletno stran http://www.sloveniaholidays.com/, kjer najdete marsikatero zanimivo idejo o kvalitetnem preživljanju prostega časa.

Po vseh dobrotah smo nekateri zavili še v Terme 3000, kjer smo se razvajali v bazenih in sproščali težke noge.

Preživela sem enkraten dan v odlični družbi, ki je že razglabljala o načrtih za naslednjo tekaško preizkušnjo ali aktivnosti v višavah.

sobota, 08. maj 2010

Tržiške ritke so bile spet vrhunske

Danes se je v Ljubljani odvijal že 54. Pohod po poti ob žici. Tudi letos smo Tržiške ritke stale na startu z enakimi startnimi številkami kot lansko leto, ki nam očitno prinašajo srečo. Hude živčnosti pred samim tekom ni bilo, saj smo bile vse pripravljene na tekaško preizkušnjo med skoraj 3700 tekači na 12 km.

Prvi postanek je bil pri toaletah, naslednji pri garderobah in že smo korakale na startno ravan, ki je kar ni bilo konca.

Ko je pištola počila, smo ravno prišle med ostale tekače, ki so nestrpno čakali na začetek. In smo čakali, čakali, čakali skoraj 7 minut, da smo prehodile startno črto.

Vreme nam je bilo naklonjeno, ker je bilo oblačno, sem pa tja so nas osvežile dežne kapljice zato ni bilo pretirano vroče. Po pol ure teka se je začel vzpon na Urh, sama sem ga pretekla brez problema, Urška in Darja pa sta se občasno ustavljali in ga prehodili. Ob teku navzdol so nas že prehiteli prvi trije na 28 km, ki so kot trojka tekli oviti z elastiko.

Kilometer pred ciljem sta nas pozdravljala naša vztrajna navijača, ki sta nam z vzkliki "ritke, dejmo ritke" dala energijo za zadnjih nekaj metrov, ki smo jih pretekle z roko v roki.

Vse tri smo bile zadovoljne, srečne, saj smo izboljšale lanskoletni rezultat. Letošnji je bil 1:23:32.
Kaj smo ponovno ugotovile? Ja, da se bomo vračala vsako leto pod istim imenom, ki zabava vse nas in seveda tudi druge okoli nas.

nedelja, 02. maj 2010

Pokljuka, od kod lepote tvoje?

Prvomajski prazniki so bili kot nalašč za pohajkovanje po naši prelepi Pokljuški planoti. Pokljuko sem obiskala že velikokrat, tudi s kolesom, tokrat pa je bil njen obisk veliko zanimivejši in poln pestrih aktivnosti.
S savinjsko klapo smo se utaborili v koči blizu Šport hotela Pokljuka, kjer smo imeli na razpolago eno veliko razkošje. Po dolgi dolgi vožnji smo bili pripravljeni edino za plezarijo, zato smo jo mahnili do Bohinja, natančneje proti hotelu Bellevue, kjer je plezališče (http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=574).

Možati del skupine je napeljal vrvi, nežnejši spol pa je poizkusil, če je adrenalin močnejši od strahu pred višino. Seveda, kaj pa drugega, odlično smo se odrezale kljub temu, da na nogicah nismo imele plezalk, ampak čisto navadne treking čevlje.

V soboto pa nas je jutranja budnica spravila pokonci že ob 5ih. Ena dva tri in že smo bili na poti proti Velikemu Draškemu vrhu, z nahrbtnikom polnim zimske opreme in tudi hribovske malice.

Prav prijetna pot nas je vodila skozi gozdove, kaj kmalu pa se je gozdna meja končala in pričelo se je ozemlje ruševja pokritega s snegom.

desni vrh: Veliki Draški vrh 2243 m

Nič kaj dosti se nam ni udiralo, še najbolje smo se imeli tisti bolj zadaj, saj je bila pot super shojena. Na vsake toliko časa smo se strmo vzpenjali in zaradi vročine nam je teklo skorajda v potokih.

Tosc 2275 m

Klepetanje se je ustavilo in nekateri bolj drugi manj zadihani smo prilezli na Veliki Draški vrh. Ekipa alpinistične šole je mislila, da je prispela na Himalajo, zato se je temu primerno tudi postavljala s čisto pravo slovensko zastavo.

levo Mali Draški vrh, desno Viševnik

Triglav

Čas, ki smo ga potrebovali za dosego našega cilja, je bil 2 uri in pol. Sestop je bil malce hitrejši, vendar še bolj vroč kot vzpon, zato smo komaj čakali, da se ohladimo s pivcem.

Po obilnem kosilu in neverjetnih sladicah smo odpeketali proti Bohinju na sladoled. Spet nas je prevzela želja po plezanju, pa smo se sprehodili do plezališča Pod Skalco. Lucija je imela super idejo, da povprašamo, če imajo naprodaj kakšne rabljene plezalke. In zgodilo se je! Končno sem si kupila plezalke, a nisem bila edina, kar 4 novi plezalci bomo od sedaj naprej kljubovali najhujšim smerem. Nove, vendar rabljene plezalke so se odrezale več kot odlično in upam, da jih čakajo prijetni trenutki.

V nedeljo pa se je Savinjska naveza s ščepcem Gorenjske napotila na Viševnik. Vreme je bilo oblačno, vendar nam vročina vseeno ni dala miru. Ker smo vsi polni energije in hribovskega zanosa, smo na vrh dospeli malo več kot v eni uri. Super je bilo, sploh dričanje ali raje rečem smučanje po južnem snegu.

Pokljuka me vedno navduši in verjamem, da je navdušila tudi Savinjčane pa Velenjčane oziroma vse prisotne na trodnevnem taborjenju med lepotami alpske planote.