Tečaj gorništva

V ponedeljek, 18. 5. 2009, sem se udeležila letnega tečaja gorništva, ki je trajal vse do sobote, 23. 5.. Že kar nekaj časa je v meni gorela želja, da bi se udeležila tečaja o varni hoji v gore. Zimske tečaje sem zamudila, zato je bila sedaj enkratna priložnost, ki je nisem smela izpustiti. V Kranju tečajev ne organizirajo, zato sem morala iti v Ljubljano.

V ponedeljek smo se zbrali v prostorih PD Ljubljana-Matica, kjer se je zbralo 7 tečajnikov. Vodnika Andreja in Jože sta nam predstavila zgodovino gorništva, rastlinstvo, živalstvo in prvo pomoč v gorah. Predavanja so bila nadvse zanimiva. Čas je minil kot bi mignil.
V torek smo se dobili v športni trgovini Annapurna. Jože nam je do podrobnosti razložil, kako se pravilno obuti in obleči. Andreja pa nam je povedala, kako se v gorah prehranjujemo.
V sredo smo šli na sv. Jakob na Polhograjsko hribovje.

Naučili smo se ravnati s kompasom in uporabljati zemljevid. Ni bilo tako lahko, kot se je sprva zdelo. Ampak, ker smo imeli zelo dobra učitelja, se sedaj znamo vsi po vrsti pravilno orientirati.V soboto pa nas je čakala zaključna tura. Ko je Jože rekel, da je zbor že ob 7.30, sem takoj pomislila, da bo hudo vstati, ker sem bolj zaspanka. Vem pa, da se v hribe hodi zgodaj zjutraj, ampak velikokrat še malo poležim. Skupina me je počakala v Tržiču, ker je bil naš cilj Stegovnik.Naša naloga je bila, da se pravilno orientiramo, ker vsa pot ni bila označena. Startali smo v Dolu in se namenili proti planini Javornik, kamor nas je vodila Marta. Od planine Javornik sem skupino vodila do Ženiklovca (Veliki Javornik).

Storžič z Ženiklovca

Sledil je kratek počitek, potem pa naprej do Malega Javornika, za kar je skrbel Gregor in potem še ostali udeleženci tečaja. Če smo pot zgrešili, sta Andreja in Jože zaostala ali malce zakašljala.
Kako sem bila navdušena, ko sem na Malem Javorniku zagledala mlako in v njej nekaj živega. Seveda, bili so planinski pupki. Špela ne bi bila Špela, če ne bi kakšnega ulovila in se pustila fotografirati. Se vidi, da sem biolog po duši.Na poti do Stegovnika smo malo plezali po lestvi, ker pot vodi skozi luknjo.

Zanimivo, kaj vse je ustvarila narava.

po grebenu do vrha Stegovnika

Na koncu me je doletela čast, da sem vsem, ki so prišli na Stegovnik čestitala.

Najprej sem mislila, da se Jože ves čas heca, ko je rekel, da bomo na vrhu pisali test. A ni bilo tako. Na vrhu smo res dobili teste. Na voljo smo imeli 15 minut časa. Izpit sem opravila zelo uspešno. Juhuhuuu....

reševanje testa brez plonkanja

Sledil je sestop do Dola, vendar po drugi poti, ki je vodila skozi gozd.
Na Dolu nam je Andreja podelila diplome. Malo smo še posedeli in tako zaključili letni tečaj gorništva.
Nad tečajem sem bila navdušena. Naredila sem nekaj dobrega zase, za boljše počutje. Dobila sem ogromno pozitivne energije. Celotna skupina se je krasno razumela in vsak posebej je poskrbel za prijetno ozračje.
Tako sem se navdušila, da bom s tečajem nadaljevala in se večkrat udeležila kakšnih skupnih tur.

Kolesarska tura na Poljško planino

Napoved vremena je bila obetavna, vendar, ko sem zjutraj pogledala skozi okno, sem videla oblake in nič sončka. Čez pol ure pa se je le prikazalo sonce in tako spremljalo celodnevno kolesarjenje po planinah.
Z avtom sem se odpeljala do Bistrice pri Tržiču, kjer sem pri sestri na dvorišču pustila avto. Sedaj, ko imam prtljažnik za kolo, si lahko privoščim kolesarjenje v bolj oddaljenih krajih.
Odpeljala sem se čez Begunje do Drage in se začela močno vzpenjati proti planini Planinca in najprej do Poljške planine.
Na tej planini za dobro voljo obiskovalcev skrbi mati mojega svaka. Doživela sem prijazen sprejem in obilno pogostitev. Čez nekaj časa so se na planino pripeljali še sestra, svak in nečak. Po okrepčilu in aperitivu za korajžo sem se odpravila do planine Preval. Predstavljala sem si bolj položno pot, vendar ni bilo tako. Pot je bila zelo strma in polna kamenja, zato mi ni preostalo drugega, kot da hodim ob kolesu. Iz planine Preval sem se spustila proti Podljubelju, naprej do Tržiča in Bistrice. Prevozila sem 34 km.
Na cilju sem bila zelo zadovoljna in polna energije, da mi je uspelo prevoziti turo, o kateri sem že nekaj časa sanjala. In sanje so postale resničnost. Juhuu...
Dobila pa sem kar veliko pohval za današnjo avanturo, ker to le ni "mala malica".
Že danes pa se sprašujem, kam bom šibala naslednjič?

Županov tek na Brdu

Letos sem se že četrtič udeležila Županovega teka, ki poteka okoli Brda. Zjutraj sem imela kar veliko tremo, ne glede na to, da je to moj domači teren. Sestra, nečak in mami so odtekli 2 km, sama pa sem se podala po daljši poti, ki je dolga 9,4 km. Prijavljenih je bilo okoli 1300 tekačev in tekačic, kar je 200 več kot lansko leto.
Na startu je bilo neznansko vroče. Komaj sem čakala, da se tek začne. Tempo sem imela kar hiter in utrip mi celo pot ni padel pod 166.
Vročina me je kar utrudila, čeprav nisem odnehala in končala tekmo v šprintu. Seveda ni šlo brez navijačev, domačih in drugih. Moj rezultat je bil 49:43. Bila sem 27 od 143 tekačic in 188 od 415 tekmovalcev.
Letos je 2 km pretekel tudi nečak Nik, star 5 let in pol. Bravo, Nikc!

Tržiške ritke

Tako se je imenovala naša trojka na teku trojk v Ljubljani. Moja naloga je bila, da poskrbim, da se bo naše ime videlo daleč naokoli. Čez teden nisem imela časa, tako da sem se zabavala v petek zvečer. Ker smo želele, da bi majice od IZI mobila še kdaj oblekle, sem ime napisala na blago, to blago pa smo pripele na majice. Mislim, da mi je kar uspelo.Med nami ni bilo živčnosti in smo bile zelo veselo razpoložene. Odpravile smo se proti Pogačnikovemu trgu, kjer je bil šotor, kjer si lahko pustil svoja oblačila. Nujno smo morale še na stranišče, ker s polnim mehurjem res ni dobro teči. Počasi smo se približevale startni poziciji. Ogromno nas je bilo. Okoli 1200 trojk, kar pomeni 3600 tekačev in tekačic. Bilo je zelo vroče in soparno. Ob poku nismo takoj stekle, ampak smo kar še malo hodile. Tempo je bil odličen. Tekače za nami smo slišale govoriti: "O, glej ritke!" Motivacija se je hitro povečala, pa še zabavno nam je bilo. Po ravninskem teku je sledil vzpon na Golovec. Nismo vedele, kako strmo bo. Ni bilo zelo strmo, ampak strmine ni bilo ne konca ne kraja. Ker je bil naš začeten tempo temu primeren, nam strmina ni delala težav in smo kar veliko tekačev prehitele. Na poti smo se dvakrat ustavile, ker smo imele na voljo vodo. Hitrost ni bila vrlina tistih, ki so za vodo skrbeli. Nekateri so ostali tudi brez osvežilnega napitka. Po klancu navzgor je sledil klanec navzdol. Vse smo se strinjale, da je na Golovcu zelo lepo. Pa še vroče ni bilo. Malo pred ciljem sta nas pričakala dva oboževalca in navijača: moj nečak Nik in mami. Nik je bil glasen: "Dajmo, ritke, ritke, ritke, ritke!!!" Spet smo dobile zagon, se smejale, ploskale, vpile, se hitro prijele za roke in z velikim nasmeškom na obrazu pritekle v cilj. Juhuhuuu.....Veselje na kvadrat. Vse smo bile prvič na teku trojk, sploh pa je bila to Darjina prva tekma. Darja, čestitam! V cilju se je bilo potrebno malce okrepčati. Na voljo smo imeli vodo, mandarine, banane, juho, piškote. Organizatorji so se potrudili, edina neprijetnost je bila povezana z vodo. Naslednje letu mi tek trojk sigurno ne uide. Po teku pa je sledila relaksacija z Alenko Godec, sladoledom ter uživanje ob Ljubljanici.

Draga - Preval - Roblekov dom - Draga

Danes je bila na sporedu malce daljša tura po lepih gorenjskih hribih. Svojo pot sem začela v Dragi, malo naprej od Gostišča v Dragi. Odločila sem se, da grem do planine Preval po poti čez Luknjo (http://www.hribi.net/izlet/dom_v_dragi_koca_na_planini_preval-a_cez_luknjo/11/294/2076). Pot se vseskozi vzpenja. Temperature so bile kar visoke, kar se je poznalo že po parih minutah hribolazenja. Na Prevalu je koča, ki se odpre, ko se začne pašna sezona. Najprej me je spremljal sonček, na Prevalu pa so se že kazali oblaki, ki jih je prinesel veter. Vendar to ni preprečilo mojega vzpona do Roblekovega doma, kjer je kar močno pihalo. Razgledi niso bili ravno čudoviti, vendar vseeno lepi. Videla sta se zasnežena Vrtača in Stol, na južni strani pa Jelovica, Blejsko jezero, Bohinjske gore, Triglav in še in še. Od Roblekovega doma sem sestopila po drugi poti, v smeri Poljške planine in naprej do planine Planince. Od Poljške planine sem večinoma hodila kar po cesti. Tako sem še videla, kakšen je teren za gorsko kolesarjenje. Skupaj sem hodila 3 ure in pol. Občutki so bili čudoviti in tako se je zapisala še ena nova turca na moj seznam.

Veliki vrh

Ljubeljska Baba ali Košutica

Vrtača

Stol