nedelja, 16. maj 2010

Polmaraton v Radencih

Letos sem se prvič in sigurno ne zadnjič udeležila polmaratona v Radencih. V prijateljskih krogih je kar nekaj tekačev in tekačic, vendar ne veliko takšnih, ki bi odtekli katerokoli razdaljo na tekmi. Pa sem šla na lov za tistimi, ki svoje zmogljivosti želijo preveriti med večjim številom tekaških navdušencev in zbralo se nas je kar 13, zato smo imeli za 5 EUR nižjo startnino.
In kaj smo našli v darilni vrečki? Tisti, ki so tekli na 10 km so si prislužili, poleg vsega promocijskega materiala, brisačo, na 21 km pa brisače nismo dobili, ampak trakova za na glavo in zapestje, primerna za tenisače in malo manj za tekače.

Do Radencev je kar prijeten zalogaj vožnje in sem odrinila že ob pol šesti uri. Čez eno uro sem bila že blizu Celja, kjer sta me pobrala Lucija in Klemen, v Celju pa smo v svoj krog sprejeli še Robija. Upala sem, da bo deževalo samo na Gorenjskem, ampak nas je dež spremljal celo pot, v Radencih pa niti sledu o padavinah. Eno uro pred startom smo že pozirali, odpravljali tremo, si naredili zalogo energije in vode.

Sledilo je kratko ogrevanje pod nadzorom športnega pedagoga, potem pa na start.

Proga je bila ravninska, v vaseh so nas pozdravljali navijači, na polovici proge pa vzpodbujal pihalni orkester.

Zaradi oblačnega vremena ni bilo vroče, sem pa tja je zapihal močan veter in telo malce ohladil. Na vsake 2,5 km so bile okrepčevalnice z vodo, energetskim napitkom, piškoti, sadjem in kockami sladkorja.Ves čas sem tekla z enakim tempom, z utripom 162, višjim kot ga imam sicer na daljši razdalji. Noge so me ubogale, če sem pa čutila kakšno napetost ali tiščanje, pa sem si dopovedovala, da bo vse v redu. Enak tempo sem držala do 18 km, potem pa sem ga povečala, vendar nisem upala pretiravati, da ne bi na koncu ostala brez moči.

Zato sem zadnjih 500 m imela še dovolj moči, da sem končala v cilju s časom 1:57:34.

Juhuuuuu...takega rezultata nisem pričakovala. Želela sem si, da pritečem v cilj po 2 urah teka, zato me je čas presenetil in razveselil, saj sem izboljšala rezultat iz Ljubljanskega polmaratona za 6 minut.

V cilju se je zbrala zadovoljna ekipa kozorogov.

Veselo razpoloženi smo jo mahnili v Mursko Soboto na pijačo, Andreja pa nas je postregla s čisto pravo prekmursko gibanico. Mmmmm...je teknila. Potem pa smo odšli v vas, malo naprej od Murske Sobote, kjer so nam starši Andreje pripravili pogostitev, kjer niso manjkale prekmurske dobrote in poziranje v majčkah sloveniaholidays.

Majice sem dobila od prijateljice, ki ureja spletno stran http://www.sloveniaholidays.com/, kjer najdete marsikatero zanimivo idejo o kvalitetnem preživljanju prostega časa.

Po vseh dobrotah smo nekateri zavili še v Terme 3000, kjer smo se razvajali v bazenih in sproščali težke noge.

Preživela sem enkraten dan v odlični družbi, ki je že razglabljala o načrtih za naslednjo tekaško preizkušnjo ali aktivnosti v višavah.

sobota, 08. maj 2010

Tržiške ritke so bile spet vrhunske

Danes se je v Ljubljani odvijal že 54. Pohod po poti ob žici. Tudi letos smo Tržiške ritke stale na startu z enakimi startnimi številkami kot lansko leto, ki nam očitno prinašajo srečo. Hude živčnosti pred samim tekom ni bilo, saj smo bile vse pripravljene na tekaško preizkušnjo med skoraj 3700 tekači na 12 km.

Prvi postanek je bil pri toaletah, naslednji pri garderobah in že smo korakale na startno ravan, ki je kar ni bilo konca.

Ko je pištola počila, smo ravno prišle med ostale tekače, ki so nestrpno čakali na začetek. In smo čakali, čakali, čakali skoraj 7 minut, da smo prehodile startno črto.

Vreme nam je bilo naklonjeno, ker je bilo oblačno, sem pa tja so nas osvežile dežne kapljice zato ni bilo pretirano vroče. Po pol ure teka se je začel vzpon na Urh, sama sem ga pretekla brez problema, Urška in Darja pa sta se občasno ustavljali in ga prehodili. Ob teku navzdol so nas že prehiteli prvi trije na 28 km, ki so kot trojka tekli oviti z elastiko.

Kilometer pred ciljem sta nas pozdravljala naša vztrajna navijača, ki sta nam z vzkliki "ritke, dejmo ritke" dala energijo za zadnjih nekaj metrov, ki smo jih pretekle z roko v roki.

Vse tri smo bile zadovoljne, srečne, saj smo izboljšale lanskoletni rezultat. Letošnji je bil 1:23:32.
Kaj smo ponovno ugotovile? Ja, da se bomo vračala vsako leto pod istim imenom, ki zabava vse nas in seveda tudi druge okoli nas.

nedelja, 02. maj 2010

Pokljuka, od kod lepote tvoje?

Prvomajski prazniki so bili kot nalašč za pohajkovanje po naši prelepi Pokljuški planoti. Pokljuko sem obiskala že velikokrat, tudi s kolesom, tokrat pa je bil njen obisk veliko zanimivejši in poln pestrih aktivnosti.
S savinjsko klapo smo se utaborili v koči blizu Šport hotela Pokljuka, kjer smo imeli na razpolago eno veliko razkošje. Po dolgi dolgi vožnji smo bili pripravljeni edino za plezarijo, zato smo jo mahnili do Bohinja, natančneje proti hotelu Bellevue, kjer je plezališče (http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=574).

Možati del skupine je napeljal vrvi, nežnejši spol pa je poizkusil, če je adrenalin močnejši od strahu pred višino. Seveda, kaj pa drugega, odlično smo se odrezale kljub temu, da na nogicah nismo imele plezalk, ampak čisto navadne treking čevlje.

V soboto pa nas je jutranja budnica spravila pokonci že ob 5ih. Ena dva tri in že smo bili na poti proti Velikemu Draškemu vrhu, z nahrbtnikom polnim zimske opreme in tudi hribovske malice.

Prav prijetna pot nas je vodila skozi gozdove, kaj kmalu pa se je gozdna meja končala in pričelo se je ozemlje ruševja pokritega s snegom.

desni vrh: Veliki Draški vrh 2243 m

Nič kaj dosti se nam ni udiralo, še najbolje smo se imeli tisti bolj zadaj, saj je bila pot super shojena. Na vsake toliko časa smo se strmo vzpenjali in zaradi vročine nam je teklo skorajda v potokih.

Tosc 2275 m

Klepetanje se je ustavilo in nekateri bolj drugi manj zadihani smo prilezli na Veliki Draški vrh. Ekipa alpinistične šole je mislila, da je prispela na Himalajo, zato se je temu primerno tudi postavljala s čisto pravo slovensko zastavo.

levo Mali Draški vrh, desno Viševnik

Triglav

Čas, ki smo ga potrebovali za dosego našega cilja, je bil 2 uri in pol. Sestop je bil malce hitrejši, vendar še bolj vroč kot vzpon, zato smo komaj čakali, da se ohladimo s pivcem.

Po obilnem kosilu in neverjetnih sladicah smo odpeketali proti Bohinju na sladoled. Spet nas je prevzela želja po plezanju, pa smo se sprehodili do plezališča Pod Skalco. Lucija je imela super idejo, da povprašamo, če imajo naprodaj kakšne rabljene plezalke. In zgodilo se je! Končno sem si kupila plezalke, a nisem bila edina, kar 4 novi plezalci bomo od sedaj naprej kljubovali najhujšim smerem. Nove, vendar rabljene plezalke so se odrezale več kot odlično in upam, da jih čakajo prijetni trenutki.

V nedeljo pa se je Savinjska naveza s ščepcem Gorenjske napotila na Viševnik. Vreme je bilo oblačno, vendar nam vročina vseeno ni dala miru. Ker smo vsi polni energije in hribovskega zanosa, smo na vrh dospeli malo več kot v eni uri. Super je bilo, sploh dričanje ali raje rečem smučanje po južnem snegu.

Pokljuka me vedno navduši in verjamem, da je navdušila tudi Savinjčane pa Velenjčane oziroma vse prisotne na trodnevnem taborjenju med lepotami alpske planote.