petek, 27. februar 2009

Smučanje

Juhuhu...za mano so res enkratne smučarske počitnice ali bi rekli raje smučarski dopust, ki sem si ga privoščila med zimskimi počitnicami na Pohorju. V planu sem imela štiri dneve snežnih užitkov, ki sem jih tudi izpeljala. Prve dva dni se mi je pridružila prijateljica Urša, druge dva dni pa sodelavka Sabinca. Vzdušje je bilo enkratno, snega toliko, da sem se nasmučala, sončka pa tudi toliko, da sem dobila malo barve. Poleg smučanja sem si privoščila še refleksno masažo stopal in večurno uživanje v savni. Priporočam! Pogled iz sobe je bil usmerjen direktno na snežni poligon, kjer so vadili demo teamovci s svojimi formacijami. Noro...res obvladajo. Poskusila sem tudi pohorske borovničke in si za svojo ??letnico naredila res lep dan...juhuhu.

četrtek, 05. februar 2009

Tekaški užitki

Danes, ko so se temperature malo dvignile in so bili pločniki že dobro očiščeni, sem se odločila, da po 2 mesecih obujem tekaške čevlje. Uživala sem in ugotovila, da imam še vedno kondicijo.
Kdaj sem se sploh navdušila za tek? Krivec, da sem začela teči, je moja sestra, ki je tudi navdušena tekačica. Teči sem začela leta 2004, ko sem premagovala najprej kratke razdalje, do 30 minut teka. Tekla sem trikrat na teden, enkrat na mesec pa sem odtekla daljšo razdaljo okoli 10 km.
Lansko leto pa je moje tekaško navdušenje doživelo višjo raven. Tekla sem vsaj trikrat do štirikrat na teden po 10 km. Kratke razdalje niso zadovoljile moje potrebe po gibanju. Postala sem kar malo odvisna. Nujno sem morala teči skoraj vsak dan. Udeležila sem se kar nekaj tekem: nočne 10ke na Bledu, teka okoli Bohinjskega jezera, Županovega teka okoli Brda, teka Europa Donna in Ljubljanskega polmaratona. Letos imam enake načrte, le kakšna tekma več bo na mojem seznamu.
Na Ljubljanski polmaraton sem se pripravljala 1 mesec. To pomeni, da sem tekla vsaj trikrat na teden po 10 km in enkrat 20 km. Nikoli ne bom pozabila navdušenja in vseh občutkov, ko sem pritekla v cilj. Skakala sem od veselja in bila neskončno ponosna nase. To se mi je zdel velik dosežek v mojem življenju. Res pa je, da sem si celo pot dopovedovala, da zmorem, da bom pritekla v cilj, da ne bom imela nobene krize, da bo šlo... In je res.Na Gorenjskem imamo odličen teren za tek in to je Brdo. Prvič, ko sem tekla okoli Brda, sem komaj čakala, da pridem do konca. Pot se mi je grozno vlekla. Sedaj mine v trenutku.
Pri teku sem bolj samotarska. Rada tečem sama in razmišljam... Drugače pa je na tekmah, ko nisi sam, ko je okoli tebe ogromno ljudi in vsak teče s svojo hitrostjo. Na enem teku se mi je zgodilo, da nisem tekla po svojih zmožnostih, ampak sem tekla v ritmu skupine s hitrejšim tempom, zato mi je na koncu zmanjkalo moči.
Uživam v teku! To so moji trenutki sprostitve, sreče. Tek mi ne predstavlja napora, ampak le neizmerni užitek.