Cjajnik - adrenalinska superferata

Ura je odbila pol štirih zjutraj, ko sem se že pripravljala za današnjo turo, smer - Cjajnik.

Cjajnik

Vse kar sem vedela o tej turi je to, kar mi je povedal kolega Iztok, da je tura zelo zahtevna, da se bom morala po steni gor vleči , da potrebujem močne roke, da so se že zgodile nesreče itd. V glavnem, bilo je veliko dejavnikov, ki bi me lahko odvrnili od ture, vendar se nisem dala. Za sabo sem imela 2 ferati, eno v Glinščici in Gradiško turo, ki ni bila zahtevna.

Izhodišče je v Avstriji, pri Koschuta haus.

Pot vodi po melišču do stene, kjer se začne ferata.

pot po melišču

vstop v ferato

Najprej se je bilo potrebno opremiti: čelada, pas, samovarovalni komplet, rokavice. Začetni del je zelo zahteven, sem se morala kar takoj povleči z rokami. Malo je drselo, ker so bile skale mokre. Postalo mi je neznansko vroče, pa ne zaradi sonca, ampak zaradi energije, ki sem jo vložila v premagovanje strmih sten. Kmalu je postala pot lažja, vendar vseeno zahtevna.

Najbolj zahteven pa je bil konec, zadnjih 30 m.
Stena je popolnoma navpična, imaš nekaj skob in to je to. Z obema rokama sem se prijela zajle, nog nisem mogla nikamor dati in sem se vlekla. Malo počila in spet vlekla do vrha.

Vmes so se mi po glavi zapodile črne misli, kaj če ne bom zmogla in sem si dopovedovala, da moram priti gor. In sem res.

na vrhu Cjajnika

Kar zajokala sem od sreče in fantastičnih razgledov. Spodaj je bilo morje megle, ven pa so gledali vrhovi. Nepopisno lepo!

Grintavci (Kranjska in Koroška Rinka, Skuta, Grintovec, Jezerska in Kokrška Kočna)

Ker je bil to moj prvi obisk Cjajnika, sem bila krščena. Sledila je malica, potem pa krajši spust po ferati in naprej do grebena Košute vse do Košutnikovega turna.

Čašasti sviščevec

križ na Košutnikovem turnu

tabla, ki nas usmeri po ferati do Koschuta haus

Od Košutnikovega turna vodi ferata do Koschuta haus, vendar me je vmes čakalo presenečenje. Most!!! Ja, čisto pravi most čez prepad. S kompletom se pripneš zgoraj in hodiš korak za korakom po lestvah. Nič se mi ni vrtelo, samo bolj globoko sem dihala, da me slučajno ne bi zajela panika. Panike ni bilo, le nasmeh.

pogled na most od spodaj

Sledil je še spust po zelo krušljivem feratnem delu, naprej po melišču in sprehod skozi gozd do koče.

Košutnikov turn

Cjajnik

Fenomenalna ferata za katero si nisem predstavljala, da jo bom izpeljala. Potrebna je fizična kondicija, močne roke, želja po adrenalinu in nič strahu. Kondicije imam čisto preveč, roke čakajo dnevi bolečin, željo po adrenalinu imam, strah pa kar izginja. Uživala sem in se počutim fantastično.

Simbol slovenskega naroda

Danes me niso zbudili jutranji žarki, ampak budilka ob 3.30. Tako zgodaj sem morala vstati, ker sem se odpravila na Triglav. Ob 5.30 sem bila pri Aljaževem domu v Vratih, ravno ko je sonce začelo vzhajati.

pot čez Plemenice gre skozi to luknjo

Triglav

Namenila sem se po Tominškovi poti, na katero zaviješ levo pri klinu z vponko (spomenik posvečen padlim partizanom gornikom).

Pot se strmo vzpenja po gozdu. Ko prideš iz gozda, si že v steni, kjer te čakajo zajle in klini. Fenomenalno, pravi užitek je bilo plezati.

Naprej prideš do Kredarice in potem na Triglav, do katerega sem potrebovala 4 ure in pol.

Kredarica z vrha

Iz Kredarice do vrha je bilo kar nekaj ljudi, vendar ne cele množice, kot je ponavadi ob vikendih. Edino kar me je zmotilo je gladko skalovje do vrha in je prav čudno, da se ne zgodi več nesreč, ker ti kljub razumni hoji spodrsne.

Sestopila sem nazaj do Kredarice in naprej do Aljaževega doma po poti, ki vodi čez Prag.

Kredarica

vremenska postaja

Dom Valentina Staniča, levo Visoka Vrbanova špica, desno Rjavina

Srečala sem veliko Čehov pa tudi Francozov, seveda Slovenci niso manjkali. Večina je bila brez čelade.

Razgledi so bili čudoviti, občutki enkratni, sploh zato, ker sem turo opravila v enem dnevu. Juhuhuuu...

Fantastičen koncert skupine U2

Aaaaaaaaaaaaa.....neverjeten, fantastičen, popoln, nor koncert U2 v Zagrebu.
Najprej sem imela eno neprespano noč zaradi nakupa kart, sedaj bom imela kar nekaj neprespanih noči, ker bom obujala magnificient občutke s koncerta.

Odhod avtobusa iz Dolgega mostu je bil predviden ob 11.00, štartali smo s 30 minutno zamudo. Vmes smo imeli postanek za malico, potem pa hitro naprej do Zagreba. Tam so nas čakali tramvaji, ki so nam nudili savno kar zastonj. Hitro v vrsto za vstop in ob 16.30 smo bile že pred odrom.
Zanimalo nas je mesto v Inner circle, zato sem pri vstopu vprašala, kako lahko pridemo v IC. Povedali so nam, da bi morale iti do enega boxa in tam povprašati, ampak ta box ali karkoli že je, je bil zunaj, me smo bile pa že noter. In ko si enkrat noter, ne moreš ven. Malce razočarane smo šle zapravljati denar za nove majčke. Nič ne bi bilo čudno, če ne bi 3 kupile enakih majic. Super, ni kaj.


Svoj prostor smo našle pred odrom, vendar nam IC ni dal miru, zato sem stopila do varnostnika in ga vprašala, kako pridem v IC. Pogledal je karto in rekel, da lahko gremo noter. Mislila sem, da narobe slišim. Hitro sem šla po ostala dekleta in že smo šibale v notranji krog. Kakšno navdušenje, nismo mogle verjeti, da se nam to dogaja. Juhuhuuuu....


Štiri ure in pol smo čakale na nastop U2, še prej sta nas zabavali skupini The Hours in Snow Patrol.
Ne vem, kaj naj rečem. To je bil moj tretji koncert skupine U2 in še nikoli nisem bila tako blizu. Ko je Bono stopil na našo stran, sem ga kar nekaj časa gledala in sploh nisem verjela, da vidim prav.
Odigrali so kar nekaj novih komadov in stare uspešnice. Seveda ni manjkal One, ki mi je najboljši komad. Med novimi pesmimi pa je fantastična Magnificient, kar kurjo polt dobim.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa......na U2 sem bila...juhuhuuuuu.